V soboto zjutraj sva se z Nikom odločila, da se prvič popeljeva z vlakom. Že dolgo sem mu obljubljala vožnjo z vlakom, tako da je bil res že skrajni čas, da to obljubo tudi izpolnim. Sicer sem kot ponavadi potrebovala malo vzpodbude, ki je tokrat prišla sicer kot strela z jasnega.
Sobotno jutro je bilo "na easy", kot ponavadi. Ob pol desetih pa Mitja pravi, da gre moja sestra danes z vnukinjo Tiso z vlakom v Celje.
"Aja? Kdaj pa?" "Ne vem..."
Pokličem sestro in pravi, da gre vlak ob 10.15.
To je bila brzina. Najprej sem pet minut še jamrala, zakaj mi ni nihče prej povedal, potem pa sva se z Nikom v desetih minutah oblekla, zrihtala in šuska na železniško...
In je bilo super! Tudi meni, ne samo Niku, je bilo vse skupaj pravo doživetje. In super varianta je tole Celje. Vlak vozi eno uro, kar je ravno prav, železniška postaja pa je v bistvu čisto v centru mesta.
Smo se malo sprehodili po mestu, spili kavico, pojedli torto, v McDonaldsu vzeli malico za na vlak in ....se odpeljali nazaj proti Mariboru.
Krasna sobota!
