Naporni december

Po mojih zapisih v blogu se vidi, da decembra ni bilo kaj dosti časa za pisanje. V šoli imam namreč v decembru običajno praznični koncert s pevskimi zbori, letos pa nas je decembra čakal Dan šole, posvečen 105. obletnici zgradbe naše šole. Ker mi je malo manjkal moj koncert, sem pač to prireditev izkoristila, da se zbori predstavijo. In smo skoraj večino programa izvedli mi. Z veseljem, seveda. Je bilo pa naporno. Zamislila sem si namreč, da bi v prvem delu programa z mladinskim zborom izvedli tekmovalni program, ki je seveda kar zahteven, na koncu pa bi "vsekali" še z afriškimi ritmi in plesom. In smo naštudirali...

Izvedli smo tečaj afriškega bobnajnja, se nato redno sestajali enkrat do dvakrat tedensko in utrjevali program, z zborom študirali afriške pesmi in jim nato dodali še afriško koreografijo. In potem je bilo treba to vse še združiti. No, rezultat je bil več kot super.

Tako kot sem si zamislila... publiko smo presenetili in navdušili...

Tudi nekaj ponudb za delo sem dobila, ha-ha-ha...

Navdušenje nad bobnanjem pa je sedaj takšno, da imamo v januarju najprej eno delavnico za učitelje (prijavilo se jih je 15), potem še eno za male nastopajoče bobnarje, in kakšne tri začetne tečaje za druge učence... Prava mala bobnarska revolucija na naši šoli.

YES!!!

Tinka II.

Neke krasne nedelje sva z Nikom brskala po internetu, oziroma po "Bolhi". Iskala sva, če bi slučajno našla kakšno lepo mucico. In glej, glej, najdeva isti oglas, preko katerega sva kupila Tinko. Torej imajo spet mladičke. Ostala je še samo ena samička, Tinkina sestrica.

In jaz ne bi bila jaz, če ne bi pri priči sedla v avto, šuska v Šentjur pri Celju, in šuska nazaj domov z novo muco.

Ker je nova muca skoraj do potankosti enaka prejšnji, Nik niti slučajno ni hotel slišati, da bi bilo muci ime kakorkoli drugače kot spet Tinka.

In tako imamo spet Tinko...

Miklavž nam je trkal po vratih

Letos sem bila pa res malo nesramna. Velike tri decembrske može sem lepo izkoriščala ves december. Pri vzgoji namreč. Kadarkoli je moj "vražji" Nik postal preveč "vražji" in se ga ni dalo prepričati, da bi morda nehal jeziti mamico, sem mu rekla, da ga gotovo Božiček gleda skozi dimnik in že črta eno darilo iz njegovega seznama. Najprej je seveda odreagiral čisto pametno in mi rekel, da Božiček pa ja ne more videti skozi dimnik k nam v stanovanje, potem sem ga seveda prepričala, da ima v steni čisto majhno luknjico skozi katero kuka in otrokom riše črne pike, če niso pridni. Ko pa vidi, da so pridni, kakšno piko tudi zbriše. In tako smo črne pike ves december pisali in tudi brisali.

Pa Miklavž je tudi zelo priročen za take stvari, ko pripelje zraven še Parklja, ki potem poredne otroke odnese v žaklju....

No, mi smo bili potem tako pridni, da Miklavž ni niti prišel v hišo (še nimamo kostuma za Miklavža), ampak je samo zaropotal po vratih. Ko sva prišla z Nikom ven, naju je na pragu čakalo darilo, verige pa so že ropotale pri sosedovih. Očitno je bil Miklavž z Parkljem že pri Davidu...

Šejk poskusno v stanovanju

Preden se je rodil naš Nikec, je bil naš dalmatinček Šejk stanovanjski pes. Ker pa je malo nepredvidljive sorte in zelo hud, je na njegovo žalost moral po Nikovem prihodu domov izkusiti življenje zunaj hiše. In se je zelo dobro navadil. Kmalu se je navadil tudi na Nika in zdaj smo vsi zelo dobri prijatelji.


Odkar pa nimamo več naše Tinke, nam je v stanovanju kar nekaj manjkalo. Pa sem pomislila, da bi mogoče zdaj, ko je Nik že večji, lahko poskusili Šejka spet navaditi na gosposko življenje v hiši.

Seveda je bil Šejk takoj za stvar! Najprej hopla v bano, potem pa šuska v dnevno sobo. Nik je bil navdušen, jaz pa najprej tudi, nato pa vedno manj. Tepih je bil naenkrat poln malih ostrih belih dlak in moje celodnevno čiščenje stanovanja je bilo v trenutku izničeno.

Revež Šejk je sicer eno noč res prespal v stanovanju, da se je vsaj dodobra posušil od kopanja, drugi dan pa se je njegova kratka uživancija končala. Pa ne zaradi svinjarije v stanovanju (no, malo tudi zato), zmedel me je namreč njegov pogled. Ko je imel Šejk igranja z Nikom dovolj, Nik pa je še kar rinil v njega in ga vlačil.... ga je Šejk tako grdo pogledal, da me je kar zmrazilo.

In kot sem že rekla, Šejk je zelo nepredvidljiv pes, res ne upam tvegati, da bi ugriznil otroka, ker mu kaj ne bi pasalo. Poskusno bivanje v stanovanju propadlo!!!

Žal, Šejk, boš moral nadaljevati svoje življenje v pesjaku. Mi pa se bomo z veseljem s tabo igrali, ko bomo zunaj.

Adijo, koze!!!

No, tako smo izgledali z kozami... Tista "opasna" na ritki je še pustila malo brazgotinico, ostalih pa ni več, odpadle so tudi zadnje krastice iz glave, ki so bile najbolj vztrajne.
Zdaj pa si res upam reči, da je bila to najlažja bolezen, kar smo jih dali skozi. Meni se zdi še običajen prehlad hujši. Verjetno smo tudi imeli malo sreče, da je šlo vse tako super mimo, hvala Bogu!
Je pa res, da odpornost otroku po kozah res zelo pade in že prvi teden v vrtcu je fasal prehlad, ki se še vedno vleče.

In so prišle "kozice"...

Vodene kozice namreč!
V vrtcu so nas opozorili, da razhajajo vodene koze v skupini, naj bomo torej pozorni. Vsak dan je potem vzgojiteljica povedala, kako so katerega od otrok poslali domov z vročino in pikicami. Groza! In tako čakaš vsak dan, kdaj bodo "pikice" obiskale tudi nas. In nismo dolgo čakali. Sicer se mi je zdelo, kot da bi Nik počakal, da bom jaz doma, kajti v petek sem delala še do sedmih zvečer, potem sem prišla domov in je bilo še vse v najlepšem redu, ob osmih zvečer pa evo ti ga, vročina in prve tri pike.
Tako sem imela en teden prisilnih počitnic, ki mi sicer v največji gužvi decembra niso ravno prav prišle, ampak kaj č'mo!!!
Skratka, prvih pet dni so pikice kar nastajale in nastajale, najprej po hrbtu, potem po trebuhu, po lulčiju, po lasišču, obrazu, nogicah... No potem so se začele počasi sušiti. Moram reči, da vse skupaj sploh ni nič groznega. Kozice baje srbijo za znoret. No, našega NIka ni nič kaj preveč srbelo, vse skupaj smo prestali brez vseh zdravil. Dobili smo sicer sirup Claritine, vendar ga za nič na svetu ni hotel pojesti. Pa naj te srbi, sem si mislila. Pa ga ni. Le eno dvakrat se je ponoči v spanju čohal po lasišču, to pa je bilo tudi vse. Vročino je imel samo prvi dan (37,5)in potem še četrti dan (39), drugače pa je bil prav dobre volje. Edino kar je bilo najhuje, da sva morala biti ves teden doma. Šele v petek sva šla malo ven na dvorišče. Kako se je revež razveselil svojih igrač!!! Kot da jih ne bi videl najmanj dve leti...
In jutri že gremo v vrtec, jaz pa v službo.