Aktivne počitnice

Rečeno - storjeno!

Obljubila sem, da bom svoj kratek dopust maksimalno izkoristila in obljubo tudi držim.

Včeraj smo jaz, Nik, moja bivša sošolka Katja in njen sin Jure obiskali bivšo sošolko Metko in njena dva sinova Vida in Tilna. Skupaj smo preživeli lep dopoldan. Popoldan sva z Nikom malo ajčkala, potem pa šla po nakupih.

Danes pa smo bili s Katjo in Juretom po približno sto letih v kopališču Pristan. Bilo je sicer ful dobro, malo so porihtali mali bazen, dodali še otroškega, drugače pa so me presenetili, ker je še vse isto, kot takrat, ko sem se hodila kopat še kot otrok.

Moram pa dodati še: svaka čast firmi, ki dela fene, saj imajo v Pristanu še vedno iste fene, kot pred sto leti (pred tridesetimi pa res). Sicer v moškem delu ni več nobenega, v ženskem pa sta dva - en polomljen in en, ki še celo dela!!!Bogu hvala, da ni bilo gužve, ker drugače ne vem, kako dolgo bi trajalo, da bi si posušili lase. Kot da sem se vrnila v preteklost, ha-ha...

No, naslednjič si bomo prinesli svojega zraven...

Sledilo je še kosilo pri Katji in popoldan v domačem okolju. Vloga doma - čistilka Fata. Glede na to, da se še samo klatimo okoli, je bilo že skoraj nujno malo prijeti za krpe in sesalec...

Red bull ti da krila? Ne, Radenci ti jih dajo!

V nedeljo zjutraj smo se odpravili v Radence. Najprej smo se namestili v meni ful ljubko sobico, potem pa hitro v bazenčke. Čofotali smo in se namakali, pojedli kosilo in odšli v sobico ajčkat. Mislim, Mitja in Nik. Jaz pa sem si medtem časom privoščila mojo prvo masažo v življenju.
Glede na to, da me še nihče ni nikoli pošteno zmasiral, sem si seveda omislila celourno masažo celotnega telesa. Prvi stavek me je sicer malo prestrašil: "Božate se lahko doma, tukaj se bomo pa masirali. Določeni prijemi so lahko kar precej boleči!" O, sranje, sem si mislila. In jaz sem si predstavljala uživancijo do onemoglosti...
Pa je bilo vseeno fajn. Malo me je tu in tam bolelo, drugače pa sem se vprašala, kako to, da nam nikoli ni težko natankati avta, ga peljati na servis, sebe pa tako redko kdaj "poservisiramo"!

In sem si obljubila, da bom takšne stvari počelo bolj pogosto... Vmes sem se še malo posončila v solariju, se masirala še na raznih "mehurčkastih" variantah v bazenih in učila plavati mojega Nikeca...

Skratka, tako in drugače smo uživali še cel ponedeljek in se pozno popoldan vrnili domov.

Zdaj pa še zgodbica iz hotela.

Istočasno je v hotelu bivala tudi prava muslimanska družina. Oče, dva sinova in mlada mamica, vsa zakrita z ruto. Prvič sem jih videla na večerji, opaziš jih seveda takoj, ampak nič posebnega.

No, drugi dan pa najprej opazim v bazenu atija in ta mala dva. Seveda sem bila takoj radovedna, kje pa je mamica in kako kaj to zgleda na bazenu. Pa jo opazim. Leži na ležalniku, oblečena v dolge hlače, majico (seveda z dolgimi rokavi) in brezrokavnik do kolen, na glavi pa seveda kapa (čudno, da ne ruta). Pa si mislim, uboga revica, vsi se kopajo, oz. kopamo, le ona leži oblečena na tem ležalniku. Gotovo ji je vroče..

Pa pristopi k robu bazena k svojima otrokoma in se vsede na rob. Joj, sem pomislila, si bo hlače zmočila. In namoči noge v vodo. In medtem, ko se jaz obremenjujem, ker ima ona zdaj mokre hlače, se ona hladnokrvno namoči v bazen cela, in to OBLEČENA! Halo. In se je kopala eno dve uri, s hlačami, majico, brezrokavnikom in kapo vred. No, pa spet vem nekaj novega, kako se kopajo muslimanke...

Welcome in the jungle

Prvi počitniški načrt je že realiziran. Soboto smo preživeli v džungli, opa, v Džungli. Odpeljali smo se torej v City park v Celje, kjer se je Nik ves dopoldan zabaval v Džungli - nenormalno dobri igralnici, mamica je tekala po trgovinah, oma je pila kavico...
Potem smo si naročili še pizze, se najedli in počasi odpeketali proti Mariboru. Še postojanka Tepanje, dve kremšniti in je bil dan skoraj pri koncu.
Zdaj pa že iščem telefonsko številko term Radenci, da rezerviram kakšno sobico za dan ali dva...

Moja prva govorilna ura

Bila sem na prvi govorilni uri v mojem življenju. No, če bi bile vse takšne, bi z veseljem hodila na njih. Vzgojiteljica Anica je namreč Nika samo hvalila.
Poročala je o vsakem področju posebej - fina motorika, groba motorika, ustvarjalnost, ...
Na vseh področjih je Nik ne samo dovolj razvit za svojo starost, ampak celo prehiteva v razvoju. Kar se tiče gibanja, je celo najboljši v skupini. Očitno se mu pozna, da sva hodila na telovadbo, pa tudi otroci iz hiš so verjetno na boljšem kot tisti iz blokov...
Skratka, naš Nik je zelo priden in ubogljiv otrok (no, doma tega ni opaziti), zelo rad sodeluje pri vseh dejavnostih, pomaga pometati, pospravljati (ma nemoj - mogoče pa jaz domov ne odpeljem pravega otroka), sam se obuje, obleče, gre na stranišče (no, dobro, da hodi v vrtec, vsaj vem, da se zna sam obleči, ker doma se "ne zna", ga moram vedno jaz), pri sestavljankah pa mu nihče ne more niti blizu (doma vse sestavljanke sestavi hitreje, kot jaz).
No, le enkrat je imel konflikt z enim fantkom in ga je brcnil. Pa je bil kregan. To pa je za Nika najhujše. Da njega kdo skrega!!! Sploh pa Anica ali Albina, ki sta za njega zakon! In od takrat se baje vedno, ko je med otroci kaj narobe, kar sam dere: "Anica, Albina, nisem bil jaz!"
Moram povedati še to, da sem ga zmeraj učila: če te bo kdo udaril, ga poči nazaj. In sva se učila, kako udariti. In ko me revež uboga, je pa kregan. Tu pa res ne vem, kaj je prav. Naj ga učim, kako ne sme nikogar udariti (potem bo pa vedno tepen) ali kaj???
Jaz mu pač pravim, da nikoli ne sme udariti prvi, če pa kdo udari njega, naj ga kar nazaj... Pa naj bo raje včasih tudi kregan.
No, tudi naš govor kar napreduje, pravzaprav Nik govori kot raztrgan dohtar, le določene črke mu še delajo težave in zelo razveseljivo je to, da kljub svojim težavam nima prav nobenih zadržkov v vrtcu in se z vsemi pogovarja in je izredno komunikativen fant...

Žogica Marogica

Včeraj so naši mali "raziskovalci"(tako se imenuje Nikova skupina) iz vrtca Kekec spet odšli v lutkovno gledališče. Že tretjič. Tokrat so si ogledali Žogico Marogico.
Nik je nad predstavami zelo navdušen. Seveda je vse skupaj pravo doživetje. Po zajtrku pride po njih avtobus, oziroma kar trije avtobusi, ki jih odpeljejo v mesto in potem nazaj... In potem hodijo po mestu enkrat za spremembo brez mamic...
Ko mi je doma pripovedoval zgodbico, sem ga presenetila in mu pokazala, da imamo doma tudi DVD Žogica Marogica (Lutkovno gledališče Ljubljana). In zdaj vsak dan gledamo Žogico Marogico in pomagamo babici in dedku narediti močan veter, ki bo odpihnil hudobne zmaje Tolovaje. Pihamo v televizijo kot nori (no, malo mi pa res gre na smeh, ko se gledam, kako piham v televizijo, da se mi kar vrti zraven...). Nik pa je seveda ves navdušen, ko zmaje veter odnese.
Uf, smo dobro pihali!

Končno! Počitnice!

Oziroma dopust, da ne bom spet kregana. Počitnice imajo otroci, mi imamo dopust.

Če prištejem še oba vikenda, bom doma devet dni. Bo kar pasalo.

No, načrtov imam precej, bom pa poročala o realizaciji...

Najprej želim tri dni preživeti v Radencih, v bazenčkih, savnah, pa kakšna masaža bi mi tudi prav prišla! Malo moram odklopiti, si spočiti, se nakopati....

Potem bi rada šla v Celje v Džunglo z Nikom (me je Nina zapalila, ko sem njen blog brala), v četrtek pa že začnem z bobnanjem. Prijavila sem se namreč v zimsko plesno šolo, v sklopu katere bo tudi bobnarska delavnica z Andrejem Hrvatinom. Njega še ne poznam... In bomo bobnali šest dni zaporedoma vsak dan uro in pol. Upam, da bom spet kaj novega znala.

Moram se pohvaliti, da mi kar dobro gre... Pa navdušena sem tudi še vedno...oziroma vedno bolj...

Naprej pa sploh ne upam pomisliti. Sem si nabasal dela (že spet) kar malo preveč. Marca grem z mladinskim pevskim zborom za tri dni na intenzivne vaje, potem smo povabljeni k Carmini Slovenici na festival Atacca, na katerem bomo nastopili, konec marca imamo revijo pevskih zborov na Ptuju, 2. aprila državno tekmovanje v Zagorju ob Savi, potem pripravljamo letni koncert vseh treh pevskih zborov in bobnarskih skupin v mesecu maju, junija pa nas čaka še mednarodno tekmovanje v Olomoucu na Češkem....

Če vse to preživim...

Pa ne bom zdaj o tem, zdaj imam DOOOOOOOOPUST!!!!!

Že dolgo me ni nihče tako "nap....."

Nedelja. Lep sončen zimski dan. In se odločimo, da gremo malo na Pohorje. In si tam privoščimo tudi kosilo.

Skratka, vse je bilo super, z gondolo na Pohorje, tam malo dirkanja po snegu (sanke smo žal pozabili odma, ker nismo računali, da je zgoraj še prava zima), nato pa kosilo pri Mirču.

"Dober dan! Kaj imate za kosilo?"

"Telečja pečenka, svinjska pečenka, puranji zrezki v gobovi omaki, kmečki krožnik...."

In smo naročili kmečki krožnik in puranji zrezek, pa seveda govejo juhico. Meni sicer ni nič pasalo, ker sem malo prestopila med vegetarijance, ampak takšne možnosti tam ni bilo. Juhice je bilo ravno toliko, da sta se najedla Mitja in Nik. Potem sem dobila namesto pečenega krompirja restanega (ki ga sploh ne maram), namesto kruhovega cmoka sirov štrukelj (ki ga sicer obožujem), zelenjave le za vzorec, mesa pa tako ali tako nisem jedla, pa tudi Nik ga ne mara. O solati ne duha ne sluha...natakarice pa tudi od nikoder. In tako sem po končanem kosilu (sita ravno nisem bila) malo positnarila, zakaj ni bilo solate. In dobim odgovor.

"Ja, vi ste pa jedli a la card, to ni bilo kosilo..."

Halo, če pa smo na začetku vprašali, kaj imate za kosilo?

No, in nam je skasirala juho posebej, kosila, pijačo... In smo plačali brez solate in brez sladice 30 evrov. Na Bolfenku bi pa jedli za 20 evrov brez omejitve - samopostrežno varianto....

No, adijo, koča pri Mirču. Nas ne boste več videli...

Nodi na obisku

In je tudi Nika obiskal težko pričakovani Nodi. Saj ne, da doma ne bi imeli že kakšnega Nodija! Ampak tale iz vrtca je pač prav poseben Nodi. Takšen, ki vsak vikend obišče enega izmed otrok, potem pa napiše dnevnik, kaj vse je doživel tam. In to potem vsak ponedeljek vzgojiteljici prebereta. Ja, pa še sami otroci so ga šli kupit v Merkator. Torej je res prav poseben Nodi.

No, pa me je skoraj kap. Najprej ga je Nik v petek kar pozabil na hodniku in ga ni niti pogledal. Potem sem ga reveža prinesla v stanovanje, pa je spet celo soboto sameval. Me je že skrbelo, kaj bom napisala v dnevnik!!!
Res je bilo vse skupaj med pustnim vikendom, pa mogoče ni bilo toliko časa, ampak vseeno...
No, še "sreča", da sva se z Nikom v soboto zvečer v postelji nekaj skregala in je planil v jok in stekel po Nodija, ki je moral potem spati z njim in bil njegov najboljši prijatelj - vsaj pet minut, ker potem sem bila spet jaz vredu...
In sem tako tudi napisala v dnevnik...
"V petek sem šel iz vrtca domov skupaj z prijateljem Nikom. Ampak reveža me je Nik kar pozabil na hodniku, kjer me je ves popoldan zeblo. Še sreča, da me je zvečer našla Nikova mamica in me nesla v toplo stanovanje......."

'Mate kaj za pusta hrusta?

Spet pišem z zamudo, ampak tokrat z opravičilom, da mi "štrajka" fotoaparat in ne morem zapisom dodati nobenih slik.
No, očitno bom morala kupiti vsaj nove baterije, da bom lahko dodala še kakšno sliko, bom pa kljub temu malo napisala... da ne bo potem preveč dela.
Letos sem prvič porabila za pustovanje kar malo preveč denarja... Za naju z Nikom sem nabavila novo pustno opravo in prišla domov lažja za okroglih sto evrov. Prav škoda, da je pust samo dva dni (še na Ptuju, kjer je ponavadi stvar dolga vsaj dva tedna, je bilo letos samo od sobote do torka).
Sem pa vsaj nabavila res dobre maske (mislim na kvaliteto). Moja bo sicer prišla prav še vsaj sto let, Nikova pa verjetno že drugo leto ne več, ko pa raste kot gobica.
Skratka: mamica je bila čarovnica, Nik pa žirafa.
Na pustno soboto sva malo obiskala sorodnike, v torek pa je sledilo težko pričakovano (tako za mene, kot za Nika) pustovanje v vrtcu.
Oboje je bilo super, slike pa dodam kdaj drugič...

Aja, in mimogrede, sem že zdrava... Želodec spet deluje po starem, hvala bogu...

Fotoaparat deluje...dodajam slike...