Spet izobraževanje

Spet izobraževanje in spet z užitkom. V petek in soboto smo v Rogaški Slatini imeli seminar Zborovska šola. Tokrat je bila predavateljica Karmina Šilec in seveda je bilo ZAKON!!!
Kdor zna, pač zna.
Doma se torej ni dogajalo nič pametnega, ker sem bila ves teden veliko odsotna, bom pa zdaj toliko bolj pametna, ko sem toliko znanja dobila, ha,ha,ha....

Aja, NIku se seveda je dogajalo, tudi brez mene. V četrtek so imeli v vrtcu slikanje za koledarje, v petek pa so šli z avtobusi v lutkovno gledališče!
Kaj so gledali? Nimam pojma. Je bil enkrat ati zadolžen za vse, kar se otroka tiče...

Mali Tim

Malo sem šlampasta ali pa čas ni moj gospodar... bi lahko rekli temu.

Dva meseca prepozno namreč pišem novico, ki bi zaslužila biti zapisana že 20. septembra 2007.

Takrat se je namreč rodil naš novi družinski član Tim. Srečna mamica je postala Mitjeva sestra Mojca, srečen očka pa njen Dejan...

No, pa naj v opravičilo napišem, da prej nisem imela nobene Timove slikice...

Zdaj pa jih imam, evo!

Mesec rojstnih dnevov

November je očitno mesec, ko je v naši družini veliko praznovanja. Najprej je praznoval Mitja, žal pa se jaz nisem mogla udeležiti družinskega kosila, ker sem s trebušno gripo (ali kaj je to pač bilo), ležala doma.

Na sliki je moj Nikec s svojo prababico (omo Pavlo) in pradedkom (dedijem Dančijem).

Tu pa z botrco...

No, potem je praznovala oma, ampak to smo že opisali.

To soboto pa smo imeli kar dva rojstna dneva. Najprej smo šli na kosilo, ker je praznoval stric Gogi (Mitjev brat), nato pa še k sosedu Davidu, ki je upihnil že četrto svečko. Tam je bilo seveda Niku najbolj zanimivo, saj je bilo kar nekaj otrok. Ful so uživali. Nik še danes cel dan govori: "Mami, titi fantki so fajni! Fajn je b'lo pri Davidu!"

Delavnice afriškega bobnanja

Uauuu!!!
Ta teden smo z otroci v šoli izvedli tri delavnice afriškega bobnanja. Delavnice je vodil Damir Mazrek, ki se je prvič srečal z bobni pri Ninu Mureškiču (upam, da sem priimek zapisala prav), nato pa se je izpopolnjeval pri mnogih priznanih mojstrih s tega področja.
Danes lahko rečem, da je mojster Damir. Kar ne morem verjeti, kaj mu je uspelo narediti na samo treh delavnicah po dve uri. Res mojstrsko!!!
Najprej me je skrbelo, kako bomo sploh kaj uspeli narediti v samo šestih urah, a že po prvih dveh urah ni bilo nobene bojazni več. Damir je res car!
Otroci so hitro osvajali nove in nove ritme in tako smo v teh treh dneh pripravili komplet spremljave dveh afriških pesmi za naš pevski zbor, vključno z inštrumentalnimi deli, s katerimi se bomo predstavili ob Dnevu šole v mesecu decembru.
Upam, da nas bo na prireditvi spremljal tudi Damir, da se mu še enkrat primerno zahvalimo...

V teh dneh imam samo en problem. Ne morem spati, ne morem delati nič drugega, ker mi noč in dan po glavi hodi samo BAS BAS SLAP TON TON SLAP....
Še ko čistim, čistim v ritmu, po računalniku tipkam v ritmu, skratka, afriški ritmi so z mano podnevi in ponoči...

Bobnanje je zakon!

In tu je moja nova pridobitev!!!
Odkar hodim v tečaj afriškega bobnanja, sem želela pravo afriško djembe! Original. In sem skoraj znorela, kajti v celi Sloveniji je ni bilo za dobit. Vsak dan sem okoli obrnila internet, preklicala vse trgovine z glasbili v Sloveniji, vprašala vse možne ljudi... Ne, prave afriške ni.
Potem se spomnim na trgovino Sariko v Mariboru in tam najdem malo djembe, bolj turistično varianto, ampak za učence v šoli in kasneje za Nika bo dobra. 50 eurov, ni panike.
In potem pazi metodo! Na nekem forumu o djembah najdem izjavo nekega gospoda, da lahko zrihta djembe. Datum je bil sicer leto 2005, ampak ne bodi nor, jaz ga pokličem. Malo je bil začuden, on nima več nobene, mi pa je povedal za trgovino v Ljubljani Tri muhe. Tam imajo različno afriško blago. Kličem... Yes!!! Imajo štiri djembe iz Ghane.
In smo se seveda morali v tistem trenutku odpeljati v Ljubljano. Malo me je sicer stisnilo, ko je gospa rekla 260 evrov... Ampak, glede na to, kako dolgo sem jo iskala... Je bila takoj moja!
In jo imam, HA!


In zdaj pridno vsak dan vadim... Nik pa pravi: "Mamica, nehaj, mene uhe bolijo!"

Vrtec me bo spravil ob živce!!!

Zdaj pa je že tretji mesec, odkar smo v vrtcu, pa še vedno kriza. Sicer občasna, kar se tiče joka, in stalna, kar se tiče hrane. Pride teden, ko vsako jutro jokamo in pride teden, ko je vse O.K. Sicer vzgojiteljica pravi, da je vse vredu že, ko pridem do avta in tudi, ko pridem po njega, je čisto vesel in dobre volje. Ful sem vesela, ker ima že tudi prve prijatelje. In sicer na prvem mestu je fantek Haris, ki je zakon. Ko se vidita, se objameta, tudi kakšen poljubček na ličko pade... Na žalost pa Harisa velikokrat ni v vrtcu. Njegova mamica je namreč v porodniški in je doma in zgleda, ga večkrat kar pusti doma. Nik pa žalosten: "Spet ni b'lo Harisa!"
No, poleg Harisa so mu pri srcu še trije otroci: Alen, Ema in Tara.
Res je vrtec pozitivna stvar, otrok se socializira, spozna prijatelje, odkar je v vrtcu, se sam sezuje in obuje, sleče in obleče (malo bolj "šlampasto" sicer), si umije roke...
Ampak hrana v vrtcu mu pa ni dobra. Res je Nik zelo izbirčen otrok in ker je že od petega meseca zelo neješč, smo mu pač pripravljali jedi, ki jih ima rad. In ni bilo nikoli problema. Juha je zakon, če je goveja ali kurja, tudi kakšna zelenjavna ali gobova pride v poštev, pa testenine, pire krompir in njoki, mesa sploh več ne je (ga je do poletja), sladkarij nima rad, peciva sploh ne je, sadje je zakon, če je seveda primerno olupljeno in narezano...
V vrtcu pa je seveda drugače. Za zajtrk je suhi kruh, pa še to samo pol koščka. Kosilo pa odvisno, kaj je. Juhe ponavadi nimajo "pavi otus" - pravi okus, in tako smo spet pri suhem kruhu ali pa nič. Zadnjič, ko so imeli govejo juho z ribano kašo, je baje pojedel tri krožnike. In ko so bili njoki, je tudi vse pojedel. In tako pridemo večinokrat domov sestradani in dehidrirani...
In me to jezi. Ali res ne morejo gospe vgojiteljice nekako otroka prepričati, da bi malo poskusil?
Vsak dan enako, hladnokrvno dobim odgovor: "Tri žličke juhe je pojedel, pa pil tudi ni skoraj nič!"
In potem bi rada popoldan vse nadoknadila. Pa ne gre, valjda da ne!
K vragu pa še njihova "zdrava prehrana"! Če je to zdravo, da otrok nič ne poje!

Naša oma praznuje

9. novembra naša oma praznuje svoj 75. rojstni dan!!! In tako smo v nedeljo praznovali. Jedli in pili smo cel popoldan in prav krasno je, ko se zbere cela družina. Prvič v življenju smo bili v popolni zasedbi, tudi punce ominih vnukov so prišle. Razen Nik še ni pripeljal svoje ljubice...

V celotni družini imamo samo dva mala škrateka, to sta Nik in Tisa, ki sta seveda imela polno dela eden z drugim ter z bonboni, ki so kar deževali s strani gostilniškega osebja.
Za svojo zaveznico pa sta si izbrala Barbaro in tako mamice sploh nismo prišle v poštev (uf, vsaj enkrat sem imela malo miru, ha-ha...).

Barbari je celo uspelo Nika prepričati, da je malo jedel...















No, zvečer pa se je doma začela druga zgodba, ki se ji reče bolezen.
A tokrat sem bila na vrsti jaz. Hvala bogu, da ne spet Nik. Je bilo pa hudo vseeno. Celo noč sem bruhala, imela drisko, skratka nič kaj prijetno ni bilo, sploh proti jutro, ko več ni bilo v želodcu ničesar, mi ga je pa še vedno obračalo.
V ponedeljek seveda nisem bila sposobna niti hoditi, v torek je bilo že bolje... a glej hudiča, potem me je pa napadlo še na dihalih. In sem cel teden v bolniški, imam slabo vest (ki ti jo vzbudijo, ko pokličeš v službo in poveš, da te ne bo...) in upam, da sem to fasala jaz od Nika, da ne bi slučajno še enkrat zbolel on.

Ah, te bolezni!

V ponedeljek zjutraj sem ravno hotela Nika spakirati v vrtec, sebe pa v službo, ko se mi je zdel malo vroč. Hitro zmerim vročino in.... 37.7!
No, pa bomo kar ostali doma. In smo se cartali ves dan in merili vročino, tja do 38 je kazalo...
Drugi dan pa k zdravniku. Viroza. Malo smo bruhali, poln nos, kašljanje... drugače pa hvala bogu nič hujšega.
Ampak jezi me pa to, da odkar sva v vrtcu, ni bilo niti enega dneva, da bi bil Nik čisto vredu. Iz enega prehlada v drugega...za znoret.
Poleg vsega me bo pa požrlo, ker ta naš otrok tako malo poje. Komaj kaj dobimo v njega. V vrtcu običajno preživi dan ob dveh kosih suhega kruha, potem bi pa jaz rada popoldan vse nadoknadila. Zdaj, ko pa je bolan, pa spet nič. Oh, joj...
Jaz pa sem tako načrtovala, kako ga bom poskusila med mojimi počitnicami malo spraviti v red.

Malo bom še počakala, da se zdravje spravi v red, potem pa, če ne bo nič bolj jedel, grem z njim na vse možne preiskave, pa da vidim, ali je samo neješč, tako izbirčen ali je za tem kaj resnejšega...
Upam, da ne!!!

Pa še jedilnik včerajšnjega dne:
zajtrk: čokolino - pripravim iz štirih žlic - poje približno polovico,
dopoldan - nič,
kosilo: goveja juhica z rezanci - pol krožnika...in nič drugega
eno uro po kosilu: en jugurt in spanje...
ko se zbudi, ga pustim eno uro na miru, potem mu skuham na njegovo željo njoke z omako, poje dva njoka - gotovo...
večerja: abecedna juha iz vrečke (ker se mi res več ne da kuhat, če potem nič ne poje).
No, juhico zmaže in šuska spat...

Adijo, Tinka in srečno!

Zadnjič sem pisala, da naše Tinke ni več. Pa je prišla nazaj. In bila spet naša zlata muca! Danes pa je točno en teden, ko je ni več. Vse smo preiskali, celo okolico, če bi jo slušajno povozil avto. Pa nič. Tinke ni nikjer. Zato mislim, da pa jo je zdaj res nekdo ukradel. Vsem je padla v oči, ker je bila tako lepa. In očitno je nekomu padla malo preveč v oči!
Vso srečo, naša draga Tinka! Naj ti bo pri novih lastnikih vsaj tako lepo, kot ti je bilo pri nas... ali pa še malo bolj!
Mi smo pa ful žalostni!