Včeraj zvečer je imel Nik na desnem ličku neko rdečo liso, kot da bi se pokrampal... Zjutraj pa opazim, da so male pikice... Merim vročino - nič. Hvala bogu. Prehlajen je že tako ves teden, ampak običajno zaradi tega ne delam nobene panike.
Ker pa so pred vrati prazniki, mi ta rdeča lisa oziroma pikice niso dale miru. Greva se midva pokazati zdravnici, da ne bova potem letala okoli dežurnih zdravnikov.
Mislila sem, da me zdravnica še nadrla, zakaj za tako bedarijo hodim k zdravniku, kjer je tako ali tako polno bolanih otrok...
In ga res gleda malo začudeno, totalno netipičen izpuščaj. Sprašuje, če je kaj takega jedel, ali imamo doma kakšne živali, ali ga je oplazila kakšna trava...
Potem pa pogleda grlo. Jooooj, ful vneto, mandlji zatečeni, vse rdečo. Pravi, da bi znal biti streptokok, zaradi tega včasih pride do takšnih izpuščajev. In šuska v laboratorij.
Najprej so mu vzeli kri - in prvič naš veliki fant ni več jokal. Pravi korenjak. Kako je bil ponosen. Potem pa...ubogi revež. Bris grla. Se še spomnim, ko so mi to pred nekaj leti delali - grozen občutek. In seveda tudi njemu ni bilo všeč, skoraj je bruhal in valjda....tudi jokal.
No rezultati: streptokok - pozitivno!
Kao neka "streptokok angina" ali začetek škrlatinke. In sva šla domov z dvema flaškama Ospena za 10 dni. Imamo podaljšane počitnice vsaj še v ponedeljek in torek...
Pa mi je bilo kar slabo, kako bomo spet te hudičeve antibiotike spravili v Nika (to je bil namreč vedno naaajvečji problem!!!). Pa me je spet presenetil naš "veliki fant". Si je namreč dal dopovedati, da moramo jesti zdravila, da bomo te "bavce" v grlu uničili in da bodo umrli...
Bravo Nik!
In adijo vsi počitniški načrti: z vlakom v Ljubljano, v živalski vrt v Zagreb, dva dni v Radencih... Kdaj drugič...
sreda, 30. april 2008
Kurimo kalorije
Pravijo, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra. Očitno res. Mene zdaj že kakšen mesec redno boli križ. In to ful. Zjutraj se komaj skobacam iz postelje, vsa zlomljena se zbujam. In tako sem ugotovila, da bo treba nekaj narediti.
Prvič: kupila sem si novi vzglavnik. Ortopedski, ali kako se to že reče, za 70 evrov. In se ga kar ne morem navaditi...Pa bo že.
Drugič: naročila sem Dormeo ležišče, baje pomaga. Ga še čakam...
Tretjič: začela sem telovaditi. Verjetno je to od vsega skupaj še najbolj pametno. In moram reči, da tudi najbolj pomaga. Pa ne samo to, tudi Nik je zdaj začel telovaditi. Res smo odrasli s svojim vzgledom najboljši vzorniki svojim otrokom (vsaj zdaj, ko so še majhni). Najprej narediva nekaj vaj na tepihu, za raztezanje hrbtenice, potem še za krepitev hrbtnih in trebušnih mišic.
Potem pa še nekaj minut na Orbitreku. In škrat mali tudi:
Potem pa smo še ves dan aktivni na dvorišču. Odkar imamo na dvorišču koš za košarko (mami in ati sta poskrbela za rojstnodnevno darilo, ki bo vzpodbujalo zdrav način življenja), igramo košarko vsi. 
Potem je obvezno na vrsti nogomet, ki fajn utrudi tudi mene, saj sploh ni tako enostavno tekati za žogo sem in tja po dvorišču pol ure...
Naslednja panoga je kolesarjenje, čeprav moje kolo še počiva od zimskega spanja, zato pa Nik svojega toliko bolj preganja po dvorišču...
Ja, nekako je treba pokuriti vse kalorije, ki smo jih pridobili z vsemi rojstnodnevnimi tortami...
Prijatelj Tino
V ponedeljek naju je zjutraj poklicala Nikova bivša varuška, naša "teta Zdenka". Če gre Nik z njo in njenima vnukoma Tinotom in Nalo peš do Merkatorja, da si bo izbral darilo. Itak, da ni bilo treba dvakrat reči. Pa ne zaradi darila, ampak zaradi Tinota. Tino je namreč Niku ful prirasel k srcu, ko je bil vsak dan pri Zdenki. In še danes velja za njegovega najboljšega prijatelja.In so šli, četica mala.
Domov pa je prinesel, kaj drugega, kot pa formule s tovornjakom in prikolico, za prevažanje formul...
torek, 29. april 2008
Rojstni dan, 3. del
V nedeljo smo praznovali že tretjič (ampak še ne zadnjič).
Tokrat je bilo na vrsti praznovanje z babico in Frenkom, ki se prejšnji dan praznovanja nista mogla udeležiti. In spet torta in spet darila... In ves dan lepo vreme!
Po dolgem času spet en dan, ki smo ga skoraj celega preživeli na svežem zraku...
Kako sem srečna, ko so takšni lepi dnevi, ko se kosilo spet lahko je zunaj!
Rojstni dan, 2. del
V soboto smo pripravili glavno praznovanje Nikovega rojstnega dne. Dopoldan sva z Nikom krasila dvorišče, napihovala balone, obešala plakate... Vreme je bilo čudovito, čeprav je bil napovedan nepredvidljiv dan...
Goste smo imeli "naročene" ob treh. In veste kdaj se je vlilo?
Ob tri in pet minut! Na srečo smo imeli pripravljeno streho, tako da smo vsaj kolikor toliko v miru pojedli... Kar hitro se je zlilo, potem pa je bilo super!
Otroci so se zabavali po svoje, odrasli po svoje, in že je bila na vrsti TORTA!!! Ker je letos pri Niku "leto formule" (risanka Rori je naredila svoje), so seveda tudi na torti morale biti formule:
Nik je moral torto takoj poskusiti!
Izgleda, kot da ne more dočakati svojega kosa, v resnici pa je tako, da naš Nik sploh ne je torte (samo malo smetane poliže in to je to). Zato pa mamica poje dva kosa, ha-ha... (ampak samo, če je torta iz Pohorske kavarne)....
Do mraka so se otroci zabavali zunaj, potem pa smo odšli še malo noter, ob devetih pa se je za najmlajše člane praznovanje končalo (odrasli pa so nadaljevali še dalje v mrzlo noč...)
Konec praznovanja smo obeležili še s spuščanjem raket....
Nikec moj dragi, radi te imamo!
Goste smo imeli "naročene" ob treh. In veste kdaj se je vlilo?
Ob tri in pet minut! Na srečo smo imeli pripravljeno streho, tako da smo vsaj kolikor toliko v miru pojedli... Kar hitro se je zlilo, potem pa je bilo super!
Otroci so se zabavali po svoje, odrasli po svoje, in že je bila na vrsti TORTA!!! Ker je letos pri Niku "leto formule" (risanka Rori je naredila svoje), so seveda tudi na torti morale biti formule:
Nik je moral torto takoj poskusiti!
Izgleda, kot da ne more dočakati svojega kosa, v resnici pa je tako, da naš Nik sploh ne je torte (samo malo smetane poliže in to je to). Zato pa mamica poje dva kosa, ha-ha... (ampak samo, če je torta iz Pohorske kavarne)....
Do mraka so se otroci zabavali zunaj, potem pa smo odšli še malo noter, ob devetih pa se je za najmlajše člane praznovanje končalo (odrasli pa so nadaljevali še dalje v mrzlo noč...)
Konec praznovanja smo obeležili še s spuščanjem raket....
Nikec moj dragi, radi te imamo!
Rojstni dan, 1. del
In smo stari že ŠTIRI LETA!
In če si star štiri leta, moraš pač rojstni dan praznovati štiri-krat! No, vsaj pri nas je letos tako naneslo.
Prvo praznovanje je bilo v vrtcu, zadnji petek pred počitnicami. Najprej sva z Nikom izdelala plakat, kakor je v našem vrtcu navada:
V vrtec smo poleg plakata prinesli še torto, sok, krožnike, kozarce in piščalke za vse otroke.
Slavljenec dobi v vrtcu posebno krono, ki jo ima večino dneva na glavi.
Če je imel Nik ves teden spet malo krize z odhodi v vrtec, pa je ta dan bilo res super. Nik je še ves popoldan spraševal, če lahko gre še malo v vrtec.
In če si star štiri leta, moraš pač rojstni dan praznovati štiri-krat! No, vsaj pri nas je letos tako naneslo.
Prvo praznovanje je bilo v vrtcu, zadnji petek pred počitnicami. Najprej sva z Nikom izdelala plakat, kakor je v našem vrtcu navada:
V vrtec smo poleg plakata prinesli še torto, sok, krožnike, kozarce in piščalke za vse otroke.
Slavljenec dobi v vrtcu posebno krono, ki jo ima večino dneva na glavi.
Če je imel Nik ves teden spet malo krize z odhodi v vrtec, pa je ta dan bilo res super. Nik je še ves popoldan spraševal, če lahko gre še malo v vrtec.
Poleg krone je Nik prinesel domov tudi darilo:
blazinico kužka, da bo lažje spančkal...
petek, 25. april 2008
Pri frizerju
Naš Nik v nedeljo, 27. aprila praznuje že svoj četrti rojstni dan. Jutri, v soboto, pa imamo doma rojstnodnevno zabavo. In ker je Nikova frizura bila še najbolj podobna "petarda varianti", sva morala danes nujno še k frizerju. To sem se sicer spomnila šele ob pol sedmih zvečer, najina frizerka Majda pa dela samo do šestih. Pa sva se odpravila v Merkator center v salon Simple, kjer imajo odprto malo dalje.
No, tu pa se začenja najina zgodba. Nik je imel sedaj frizuro "gobico", pa sem si zaželela malo spremembe. Vprašam, kako kaj strižejo otroke? Mlada, totalno nekomunikativna deklica nekaj zmuti... In sprašuje mene. Kaj mislite, koliko bi ga postrigla tukaj, pa kako bi ga postrigla tukaj, kaj pa če bi tako.... In ji povem (zelo prijazno), da jaz nisem frizerka in da ne vem. Pač ga naj postriže malo bolj na kratko. In začne. Slow motion.... Bolj počasi, kot je strigla ona, sploh ne gre. Kot da ne bi vedela, kako in kaj se naj sploh loti Nikove glave. Mine pet minut, pa še kar mučka in češe in malo striže en in isti pramen las na vrhu glave. In me spet vpraša, kako pa naj tukaj postriže.
Spet ji povem, da jaz nisem frizerka, v mislih pa že premlevam, kaj naj naredim. Ali ne bi bilo boljše otroka pobasat, počakati na soboto in iti k najini Majdi... Preden ta koklja kaj zafrkne!
Potem začne spet ona, da bi bilo boljše, če počakava še kakšen mesec, da mu spodnji lasje še malo zrastejo in bo potem lažje naredila enakomeren prehod. HALO!!! Frizure več sploh ni, ona pa bi še čakala en mesec. No way! Striži na kratko, pa boš lahko naredila normalen prehod.
In vzame strojček in z njim mučka in mučka po glavi. Opazim, da tudi s strojčkom ne ve, kaj naj si počne in kje naj neha, da ne bo otrok kot vojak! No, ko je ob strani in zadaj končala (malo predaleč proti vrhu sicer in total neenakomerno), je vzela spet škarje v roko, da bi še nekaj sčarala na vrhu glave. Pa ji ni in ni šlo. V meni pa je iz minute v minuto bolj vrelo. Sem mislila, da bom dobila živčni zlom. Nik pa katastrofa pri glavi!
In potem me koza spet vpraša, kako pa naj ga zdaj postriže. In sem znorela!!!
Tako še v življenju nisem nikogar nadrla! Po glavi mi je rojilo samo to, da jutri praznujemo rojstni dan, ona mi pa zajebe otroka do fula!
"Zdaj pa v tem trenutku nehajte striči, plačam, kolikor sem dolžna in grem. Če nimate pojma o striženju, mi to povejte, preden začnete, ne pa sedaj, ko ste mi otroka zafrknili do konca! In naslednjič, ko boste strigli otroka, mu zmočite lase, da mu ne bodo suhi lasje leteli v oči. Pa naslednjič se lotite spet kakšnega otroka šele, ko boste znali malo hitreje striči, oziroma boste sploh znali striči! Kateri otrok pa vam bo sedel tukaj dve uri, da bo vam ratalo kakšno frizuro skupaj spraviti!" Grrrrrrrrrrrr, sem bila jezna, da sem se tresla zraven! Pa res sem se prav konkretno drla na njo.
In sva šla, in celo plačati nisva rabila nič, ne moreš verjeti!
Kapuco na glavo in sva šla (brez kapuce namreč ne bi šlo, ker je zgledal približno tako, kot moje punčke, ki sem jih kot otrok kdaj postrigla).
Hvala Bogu, sva po mobitelu dobila Majdo, ki naju je ob osmih zvečer reševala iz zagate.
Zdaj smo sicer ful kratko postriženi, ampak je kar dobro rešila zadevo!
Majda, nikoli več te ne bomo menjali!
No, tu pa se začenja najina zgodba. Nik je imel sedaj frizuro "gobico", pa sem si zaželela malo spremembe. Vprašam, kako kaj strižejo otroke? Mlada, totalno nekomunikativna deklica nekaj zmuti... In sprašuje mene. Kaj mislite, koliko bi ga postrigla tukaj, pa kako bi ga postrigla tukaj, kaj pa če bi tako.... In ji povem (zelo prijazno), da jaz nisem frizerka in da ne vem. Pač ga naj postriže malo bolj na kratko. In začne. Slow motion.... Bolj počasi, kot je strigla ona, sploh ne gre. Kot da ne bi vedela, kako in kaj se naj sploh loti Nikove glave. Mine pet minut, pa še kar mučka in češe in malo striže en in isti pramen las na vrhu glave. In me spet vpraša, kako pa naj tukaj postriže.
Spet ji povem, da jaz nisem frizerka, v mislih pa že premlevam, kaj naj naredim. Ali ne bi bilo boljše otroka pobasat, počakati na soboto in iti k najini Majdi... Preden ta koklja kaj zafrkne!
Potem začne spet ona, da bi bilo boljše, če počakava še kakšen mesec, da mu spodnji lasje še malo zrastejo in bo potem lažje naredila enakomeren prehod. HALO!!! Frizure več sploh ni, ona pa bi še čakala en mesec. No way! Striži na kratko, pa boš lahko naredila normalen prehod.
In vzame strojček in z njim mučka in mučka po glavi. Opazim, da tudi s strojčkom ne ve, kaj naj si počne in kje naj neha, da ne bo otrok kot vojak! No, ko je ob strani in zadaj končala (malo predaleč proti vrhu sicer in total neenakomerno), je vzela spet škarje v roko, da bi še nekaj sčarala na vrhu glave. Pa ji ni in ni šlo. V meni pa je iz minute v minuto bolj vrelo. Sem mislila, da bom dobila živčni zlom. Nik pa katastrofa pri glavi!
In potem me koza spet vpraša, kako pa naj ga zdaj postriže. In sem znorela!!!
Tako še v življenju nisem nikogar nadrla! Po glavi mi je rojilo samo to, da jutri praznujemo rojstni dan, ona mi pa zajebe otroka do fula!
"Zdaj pa v tem trenutku nehajte striči, plačam, kolikor sem dolžna in grem. Če nimate pojma o striženju, mi to povejte, preden začnete, ne pa sedaj, ko ste mi otroka zafrknili do konca! In naslednjič, ko boste strigli otroka, mu zmočite lase, da mu ne bodo suhi lasje leteli v oči. Pa naslednjič se lotite spet kakšnega otroka šele, ko boste znali malo hitreje striči, oziroma boste sploh znali striči! Kateri otrok pa vam bo sedel tukaj dve uri, da bo vam ratalo kakšno frizuro skupaj spraviti!" Grrrrrrrrrrrr, sem bila jezna, da sem se tresla zraven! Pa res sem se prav konkretno drla na njo.
In sva šla, in celo plačati nisva rabila nič, ne moreš verjeti!
Kapuco na glavo in sva šla (brez kapuce namreč ne bi šlo, ker je zgledal približno tako, kot moje punčke, ki sem jih kot otrok kdaj postrigla).
Hvala Bogu, sva po mobitelu dobila Majdo, ki naju je ob osmih zvečer reševala iz zagate.
Zdaj smo sicer ful kratko postriženi, ampak je kar dobro rešila zadevo!
Majda, nikoli več te ne bomo menjali!
Festival Attacca
Z mladinskim zborom sem se 23. aprila 2008 udeležila mednarodnega pevskega festivala Attacca v Unionski dvorani v Mariboru. Festival že drugo leto prireja in organizira Carmina Slovenica, ki nas je tudi povabila k sodelovanju.
Na festivalu so poleg našega zbora nastopali še Carmina Slovenica Junior, Secunde CS, koncertni zbor Carmina Slovenica in francoski mladinski pevski zbor A tre voci.
Meni najlepši del koncerta so bile štiri pesmi, ki smo jih zapeli združeni vsi pevski zbori. Vsako pesem je dirigirala ena zborovodkinja, tako sem za Dream a dream prišla na vrsto jaz!
Kako noro dobro je voditi takšno maso pevcev in kako super je bilo spet stati na odru Unionske dvorane. Nazadnje sem na njem stala kot pevka Carmine Slovenice (uh, to pa je že kar nekaj let nazaj!).
Attacca, se vidimo spet drugo leto - upam!
Gostovanje francoskega zbora
V ponedeljek, 21. 4. 2008 smo na šoli gostili francoski mladinski pevski zbor A tre voci, ki prihaja iz Colombesa, predmestja Pariza. Zbor je sicer v gosteh pri Carmini Slovenici, ker pa smo skupaj sodelovali na festivalu Attacca, smo jih povabili v goste tudi na našo šolo.
Skupaj z mojim mladinskim zborom smo izvedli koncert za naše učence. Francoski zbor je zapel osem pesmi, mi pa tri, nato smo zapeli še dve skupni pesmi.
Francoska dirigentka je bila navdušena nad našim petjem. Ampak res navdušena!
Takoj nam je ponudila gostovanje v Budimpešti...
Skratka, zelo krasen dan!
Se mi zdi, kot da sedaj dobivam plačilo za ves moj desetletni trud!
Skupaj z mojim mladinskim zborom smo izvedli koncert za naše učence. Francoski zbor je zapel osem pesmi, mi pa tri, nato smo zapeli še dve skupni pesmi.
Francoska dirigentka je bila navdušena nad našim petjem. Ampak res navdušena!
Takoj nam je ponudila gostovanje v Budimpešti...
Skratka, zelo krasen dan!
Se mi zdi, kot da sedaj dobivam plačilo za ves moj desetletni trud!
nedelja, 13. april 2008
Ko mačka spremeni spol
No, zgodbica je pa takšna.
Decembra sem kupila novo muco Tinko, ker so nam staro ukradli. Torej, kupila sem jo kot MUCO, dobila je ime Tinka in tako je bilo vse do sedaj, ko je muca stara 7 mesecev in ima vsak dan večja jajčka!
In sploh ni muca, ampak je mucek! Saj ni nič groznega, ampak je pa vseeno smešno, ko se navadiš z mačkom pogovarjati se v ženskem spolu, ga klicati z ženskim imenom...In ker je navada železna srajca (ali kako se že to reče), sem se odločila! Tinka bo ostala Tinka, pa četudi z jajčki!
Decembra sem kupila novo muco Tinko, ker so nam staro ukradli. Torej, kupila sem jo kot MUCO, dobila je ime Tinka in tako je bilo vse do sedaj, ko je muca stara 7 mesecev in ima vsak dan večja jajčka!
In sploh ni muca, ampak je mucek! Saj ni nič groznega, ampak je pa vseeno smešno, ko se navadiš z mačkom pogovarjati se v ženskem spolu, ga klicati z ženskim imenom...In ker je navada železna srajca (ali kako se že to reče), sem se odločila! Tinka bo ostala Tinka, pa četudi z jajčki!
sobota, 12. april 2008
Po televiziji
O našem uspehu na zborovskem tekmovanju je poročala tudi Ptujska televizija:
http://www.petv.tv/videoarhiv/videoarhiv/227-oddaja.bzzzz
http://www.petv.tv/videoarhiv/videoarhiv/227-oddaja.bzzzz
sobota, 5. april 2008
Pevska šola v naravi in črevesne težave
Od 14. do 16. marca sem bila z mojimi "zlatimi" pevci v pevski šoli v naravi, kakor že nekaj let imenujemo naše intenzivne tridnevne pevske vaje. Kot že večkrat, smo tudi tokrat odšli v CŠOD Škorpijon na Sveti Duh na Ostrem vrhu. Ful nam je lepo tam.
In kako so potekale vaje? Uf, naporno!
Peli smo:
-v petek od 16. do 19. ure,
-v soboto od 9. do 13. ure in še od 16. do 19. ure,
-v nedeljo od 9. do 12. 30 ure.
V petek zvečer smo imeli krst novih pevk in pevcev in se nasmejali do solz. Poleg raznih iger, ki jih za nove pevce pripravijo deveti razredi, ostaja naša tradicionalna finta "čudežni napitek" za boljši glas. V eno skledo zmešamo vse, kar najdemo v kuhinji. Recept za letošnji napitek je:
ketchup, gorčica, majoneza, sol, poper, timijan, majaron, vegeta, kis, belo olje, bučno olje, golaž (ki je ostal od večerje), čaj, mleko, in še kaj se bi našlo verjetno. In potem mora vsak novi pevec pojesti eno žlico te čorbe, da bo pel ali pela kot slavček.
Letos so me sicer malo zafrknili in sem morala tudi jaz poskusiti to sranje. In Karmen in Silvo (ki sta bila z mano) tudi. Fuj in fej...
V soboto sta prišla na kosilo tudi Mitja in Nik. Malo mi je že bil Nikec čuden, ker ni nič kaj pojedel, čeprav je bilo kosilo po njegovem okusu. No, in je ponoči bruhal (to je bilo edinkrat, da me ni z boleznijo počakal, da pridem domov). No, drugega ni bilo Niku nič, razen, da je v nedeljo ponoči še enkrat bruhal in da je zelo malo jedel.
Ampak Mitja... On pa je fasal! Ko sem prišla v nedeljo popoldan domov, se je začelo. Stranišče je bilo njegovo celo popoldne in celo noč. Pa še malo drugi dan.
No, v sredo sem bila pa jaz na vrsti, hvala bogu samo dopoldan in brez bruhanja!
In je šla črevesna viroza, čez vse tri...
No, kar se pa tiče pevske šole v naravi. Drugo leto gremo v Radence. Letos je bila ena šola. V teh prelepih sobah, v katere hodim vedno jaz. Vadili so v koncertni dvorani z Yamahinim klavirjem, v prostem času pa so čofotali po bazenčkih. In jedli! Ruski bife trikrat na dan!
In to za samo 60 evrov za vikend paket (petek, sobota, nedelja).
Radenci, se vidimo drugo leto!
Bolanček
Nik pa ve, kdaj mora. Zboleti namreč.
Že večkrat se je zgodilo, da je bodisi počakal, da sem prišla iz službe, bodisi, da se mi končajo kakšne druge obveznosti. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, da bi zbolel pred mojim tekmovanjem, ki ga seveda nikakor ne bi mogla, niti želela prešpricati.
Ves teden je bil namreč ful prehlajen, kašljal je, ampak na srečo nič drugega.
No, v četrtek sem prišla iz Zagorja sredi noči, ko pa sva se zjutraj zbudila, je imel oči zalepljene skupaj. Revček. Pet minut sem mu umivala z vatico in kamilicami, da je sploh lahko odprl očke.
Potem je bilo ves dan vse O.K., ponoči pa sem mislila, da zraven mene leži mali radiator. Ful je gorel. Pa mu nisem niti merila vročine, naj kar telesce opravi svoje in se bori proti nesramnim bacilom, ali komurkoli že pač.
Zjutraj smo bili spet pet minut zaprtih oči - katastrofa. Debela plast zelenega strjenega gnoja. Pa sva šla k zdravniku. Nič posebnega ni bilo opaziti, izgleda samo kot močnejši prehlad...
Upam, da bo tako tudi ostalo. Oziroma tako naj ne ostane, naj se kar pozdravi čimprej, samo da ne bi bilo kaj hujšega. Dobila sva kaplice za oči in to je to. Hvala Bogu.
V ponedeljek pa grejo z vrtcem v lutkovno gledališče...ne vem, če bo tokrat Nik lahko šel zraven. Bova morala pa sama pogledati Pedenjpeda...
Že večkrat se je zgodilo, da je bodisi počakal, da sem prišla iz službe, bodisi, da se mi končajo kakšne druge obveznosti. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, da bi zbolel pred mojim tekmovanjem, ki ga seveda nikakor ne bi mogla, niti želela prešpricati.
Ves teden je bil namreč ful prehlajen, kašljal je, ampak na srečo nič drugega.
No, v četrtek sem prišla iz Zagorja sredi noči, ko pa sva se zjutraj zbudila, je imel oči zalepljene skupaj. Revček. Pet minut sem mu umivala z vatico in kamilicami, da je sploh lahko odprl očke.
Potem je bilo ves dan vse O.K., ponoči pa sem mislila, da zraven mene leži mali radiator. Ful je gorel. Pa mu nisem niti merila vročine, naj kar telesce opravi svoje in se bori proti nesramnim bacilom, ali komurkoli že pač.
Zjutraj smo bili spet pet minut zaprtih oči - katastrofa. Debela plast zelenega strjenega gnoja. Pa sva šla k zdravniku. Nič posebnega ni bilo opaziti, izgleda samo kot močnejši prehlad...
Upam, da bo tako tudi ostalo. Oziroma tako naj ne ostane, naj se kar pozdravi čimprej, samo da ne bi bilo kaj hujšega. Dobila sva kaplice za oči in to je to. Hvala Bogu.
V ponedeljek pa grejo z vrtcem v lutkovno gledališče...ne vem, če bo tokrat Nik lahko šel zraven. Bova morala pa sama pogledati Pedenjpeda...
Zlato priznanje...YES!!!
In ni bilo zaman. Ves trud namreč.
Zadnje čase res nisem imela kaj dosti časa, niti za prijatelje, niti za pisanje bloga. Tisto malo časa, kar sem imela, sem pa porabila z mojim Nikom.
Pa se je splačalo.
4. aprila smo imeli v Zagorju ob Savi 21. revijo otroških in mladinskih pevskih zborov, gre pa za državno tekmovanje. Z mojim mladinskim pevskim zborom smo se ga udeležili prvič, ker smo pač lani na regijskem tekmovanju dosegli zlato priznanje.
Bilo nas je strah, ful! Smo pač novinčki na tekmovanjih. Pred začetkom tekmovanja smo ful delali na pozitivnih mislih, se umirjali ... Trema je izginila...
In smo razturili!
Dosegli smo 85,3 točk in zlato priznanje, po številu točk pa smo med osmimi mladinskimi pevskimi zbori pristali na drugem mestu. Za 1,7 točke smo zaostali za najboljšimi! In..... moram napisati še to. Dosegli smo celo več točk kot zbor Secunde (podmladek Carmine Slovenice) in kot zbor OŠ Gorišnica (ki so bili vedno kao boljši od nas). Yes!!!
Skratka, boljši od nas so bili samo MPZ glasbene šole iz Velenja. Tukaj pa so vsi rezultati:
Bravo mi!
Moram priznati, da tega pa res nisem pričakovala. Res pa je, da smo ful delali.
Naročite se na:
Objave (Atom)
