sreda, 25. julij 2007

Mali Schumacher

Če Nika vprašamo, ali je bilo na morju vredu, odgovori:"No, malo ja, malo ne!"Malo ne pomeni, da mu ni všeč voda, malo ja pa pomeni, da mu je bilo zelo všeč v mestu. Tam je namreč dirkal z avtki in to je bilo pravo doživetje. Ugotovili smo, da je super, ker ima že doma avto na akomulator, saj vožnjo obvlada. Vendar tisti avtki na morju grejo kot šus. In smo najprej mislili, da je Nik za to še premajhen. Dali smo zraven še atija (sedel je na zadnjem spojlerju), da bi po potrebi obračal volan.
Ma kaki ata! Nik je vozil kot stari šofer in ful prehiteval. Ima očitno neki posebni dar za vožnjo. Vse jih je namreč prehiteval v ovinkih po notranji strani. In se na ves glas režal vsakemu, ki ga je prehitel Tako mu je bilo všeč, da ni šel na nobeno drugo zadevo (trampoline...) in se je raje trikrat peljal z avtki. Potem pa mu je šef še eno vožnjo častil...

Podaljšan vikend na morju




Letos smo se odločili dopust preživeti v Vrsarju, kjer sta dedi in botrca postavila prikolico. Bolj natančno je to v Orseri. Ker je prikolica tam celo poletje, smo izkoristili atijev fraj vikend in se v četrtek odpravili in ostali tam do nedelje. Da malo vidimo, kako spoh je in kaj vse moramo vzeti s seboj.No, moram reči, da je camp zakon, vendar za odrasle. Za otroke in starejše pa ravno ni. Tako, da sem kar malo žalostna. . .Plaža je sicer krasna, betonirana, do morja stopnice, voda pa takoj globoka in zaradi tega tudi mrzla. In tako Nika nismo dobili v vodo za nič na svetu. Prvi dan še, potem pa je rekel, da je voda "uš", ko pa mu je pljusknila še v obraz, je ugotovil, da je tudi "bek". Malo naporno je bilo, ves dan z otrokom na soncu v največji vročini, pa ni hotel v vodo...
Zdaj pa iščem rešitve. Kakšen bazenček na plaži, pa bo...

Prijatelj David



Letošnje poletje je naša prva prelomnica, saj septembra začnemo hodit v vrtec. Nik je vpisan v vrtec Kekec, ki je nam najbližji in baje tudi najboljši vrtec tu okoli.


Na srečo gre v isti vrtec tudi naš sosed David, zato bi bilo pametno, če se letos malo več družita in bo tako obema lažje. Zato smo zadnjič povabili Davida na kopanje, ki se je končalo z igro in tako smo preživeli prav lep popoldan. Še več takšnih!


Nik pa je dan komentiral takole:"Mama, Daid fajn. Jaz jad David!" Prevod: "Mama, David je fajn. Jaz imam rad Davida!"

Vročinski val




Zajel nas je vročinski val. Temperature naj bi se dvignile vse do 40 stopinj celzija.Ampak nam to sploh ni nič, saj imamo doma bazen in se cele dneve namakamo.Tako je vroče, da se je tudi naša oma opogumila in smuknila v vodico, ki kaže že 30 stopinj in je prav prijetna. Zakon, res!

Radenci


Konec junija, konec šole, konec moje službe!!! JU-HU-HU...No, treba je dobro izkoristiti počitnice, zato smo se želeli kar takoj odpraviti na morje, kjer ima dedi letos prikolico postavljeno kar celo sezono. Vendar je napoved slabega vremena spremenila našo odločitev. Raje smo se odpravili v Radence, kjer se lahko kopamo, tudi če pada toča...In smo se. Tri dni uživanja po napornem šolskem letu je res pasalo...
Najbolj zanimivo pa je bilo prvi dan pri večerji. Najprej moram stvar malo razložiti. Naš Nik je zelo slab jedec, hrana mu je zadnja stvar v življenju. Vem, da je neumno, ampak včasih imamo prave borbe pri kosilu in drugih obrokih. No, in včasih si malo pomagamo s strašenjem. Enkrat smo pogruntali (čisto slučajno), da je Nika strah nekega "strica". Pa smo to izkoristili in mu včasih rekli, da bo prišel stric, če ne bo jedel. Pa je hitro prijel žlico v roke. No, kmalu pa je pogruntal, da tega strica nikoli ni in tudi to ni več pomagalo.Zdaj pa se lahko vrnem na zgodbo iz Radenc.Bili smo na večerji, Nik si je izbral široke rezance in omako, prinesli smo mu k mizi, on pa niti slučajno, da bi jedel. Raje je tekal po jedilnici. Takrat pa je prišel mimo kelnar in se že od daleč s strogim glasom oglasil: "Ja, kaj pa je zdaj to? Kdo pa nori tukaj, namesto da bi jedel? Takoj k mizi in jest, če ne ti bom uhe navil!"Da vidiš to faco šokirano. Nik je bil namreč prepričan, da je to tisti stric. Tri dni je jedel tako, da je bilo kar veselje, da mu slučajno ne bi stric res navil ušes.In še danes pove, da so Radenci tam, kjer je "oni hudi tic"!
• uredi •

Novi družinski član

Po neuspelem poskusu z mlado psičko Žano (ki je Nika celega pogrizla in smo jo morali prodati) smo zdaj nabavili mlado muco.

Tokrat uspešno. Nik ima namreč zelo rad živali in sta z muco Tinko prava prijatelja!

Tinka je mešanka med britanko in perzijko - baje...

No, tukaj je naša lepotička v objemu našega lepotca.

Živalski vrt v Ljubljani


V začetku poletja smo izkoristili prekrasen vikend in se odpravili v Ljubljano v Živalski vrt. Celo pot je Nik prespal, nato pa se malo tečen zbudil na parkirišču pred ZOO. Ampak hitro je postal dobre volje, vendar na moje presenečenje ne zaradi živali, ki jih videl, ampak zaradi igral - predvsem vlakec je bil zakon!

No, vseeno je bil presenečen, ko je veidel, kako velik je slon v resnici, pa žirafe. Zelo zanimivo je bilo tudi, ko smo gledali volke pri hranjenju. Niso zastonj "zveri".

Zanimive so bile tudi opice - kar imamo tudi dokumentirano na kameri. Eno smo namreč ujeli ravno pri opravljanju velike potrebe. Če ima kdo slab želodec, naj nadaljevanje teksta preskoči.

Opica si je lepo pod rit nastavila roko in vso "nesnago" pobrala v dlan, si vse skupaj odnesla pod nos, dobro ovohala...in pazi zdaj!!! Vse skupaj pojedla! Fuj in fej... Ha, ha, ha!

Razen te packarije smo skratka preživeli prečudovit dan!
• uredi •

Z Ivico v Zagrebu



Pa še malo spominov na letošnjo pomlad. Redkokdaj si privoščim kakšen dan res za sebe, spomladi sem si ga (kje je že to).SVIZ je organiziral izlet v Zagreb z ogledom muzical-a Aida. Na izletu mi je družbo delala Ivica, dan pa je bil prekrasen. Opoldan smo krenili iz Ptuja proti Zagrebu, popoldan pa smo ob razlagi vodiča spoznavali mesto Zagreb. Moram reči, da niti nisem vedela, da sploh ne poznam tega mesta in da sem v bistvu prvič "šetala" po centru Zagreba. Med zanimivostmi mi je najbolj v spomino ostalo to, da ima center Zagreba še vedno osvetljavo na petrolej. Vsak dan proti večeru en gospod ročno prižge vseh 700 luči in jih nato zjutraj spet ročno ugasne. Ha?No, zvečer smo si ogledali še muzical, za katerega je na znano zgodbo Aide (po istoimenski operi) glasbo napisal Elton John. Zakon!P.S.Na sliki pa predstavljam zrcalno podobo Nikole Tesla...

Pust




Pust!


Preden opišem letošnji pust, se moram vrnit eno leto nazaj.


Nik je bil takrat star skoraj dve leti. V Baby centru sem nabavila lep pustni kostim - kužeka. In ga hitro tudi nesla nazaj, saj ga Nik niti slučajno ni hotel obleči. Joj, kako je jokal. Hlače smo še dobili gor, pa še te smo morali zelo na hitro sleči, dalje pa nismo prišli. In tako je glava kužeka služila dva dni mamici za animacijo Nika pri hranjenju, potem pa smo vse skupaj vrnili v Baby center...




No, zato pa je bilo letos toliko bolj zanimivo, saj mu je bilo to maskiranje celo zelo všeč. Doma sem našla dva klovna, ki sem jih enkrat pozabila nekomu vrniti, pa so še zdaj pri meni. Torej jaz in Mitja sva bila rešena. Kaj pa Nik? Pa sem med vso kramo našla tudi nekaj za njega. Hlače, ki bi naj bile kratke hlače za odraslega, so bile za njega dolge, prevelike hlače, kot nalašč za klovna. Lasulja je tudi bila, pa še brezrokavnik smo našli, ga malo prešili... in evo še malega klovna. In smo bili vsi trije klovni.

Nikec, rada te imam!



Kako hitro mine čas! Še ne dolgo nazaj si nebogljen ajčkal cele dneve, jedel in spal... takšen čisto majčken, danes pa si že tako velik fant. Saj ne morem verjeti. Skoraj boš star tri leta!!!In bolj ko te gledam, bolj se zavedam, kako rada te imam. Prvič v življenju se zavedam, kaj pomeni "brezpogojna ljubezen", kaj pomeni, da si za nekoga pripravljen storiti res vse. Upam, da to "vse" delam tebi v dobro, da te bom dobro vzgojila in da bova še dolgo "bi b'la", kakor ti praviš temu, da sva prijatelja. Jaz sem te včasih vprašala, če bi bila prijatelja in ti si to poenostavil na "Mama, bi b'la?" Nikec moj zlati, mamica bi vedno bila tvoja prijateljica...

Mirni januar



Januar je veliko bolj miren in manj naporen mesec, kot december.In če moji dopoldnevi izgledajo takole....






....so moji popoldnevi definitivno takšni!!!


Nikec, rada te imam in vsak dan s tabo je najlepši dan!

Praznični koncert




20.december je bil datum našega letošnjega prazničnega koncerta, ki je bil posvečen dnevu samostojnosti in enotnosti, zato smo prepevali samo slovenske pesmi, tako ljudske kot umetne. Nastopilo je kar 170 učencev, vsi pod mojim vodstvom. Kar zahteven projekt je zamisliti si, pripraviti in izvesti takšen koncert. Seveda je bil zaradi tega moj Nik prikrajšan za kar nekaj najinih skupnih popoldnevov, sem spadajo namreč dodatne vaje, pa generalka in seveda koncert.
Ampak, ko vidiš srečo v teh majhnih očkah...


No, in ko jih tako luštkane gledam na odru z iskricami v očeh... Joooj, kako so ponosni, ko publika po končanem koncertu ne neha ploskati in moramo zapeti še dodatek!!!!Takrat se zavem, da to delam RES S SRCEM, da jih imam rada, ta majcena bitja, željna dokazati, kako sposobni so, kako znajo in kako radi to delajo...Ostala bom pri delu z otroki, vendar vedno bolj razmišljam še o kakšen dodatnem pevskem zboru. Žal mi je predvsem za to, da jih osem let vzgajam v dobre pevce in pevke, potem pa grejo drugam...Zakaj ne bi še dalje peli pri meni???

Čas po Božiču ali Juhuhu - darila!



No, in potem se je začelo - obiskovanje vseh sorodnikov in preverjanje, ali nam je tudi tam Božiček kaj pustil...Moje počitnice so bile kar prekratke za vse obiske. Najprej mi k njim, potem oni k nam. In kar nekja "njih" je bilo... In s tem tudi kar nekaj daril. Skoraj bi lahko rekli, da je ta sodobni Božič že eno navadno pretiravanje. Nik namreč sploh ne ve več, s katero igračo naj se igra. Še dobro, da smo med vsemi darili našli tudi nekaj oblačil. Najprej je Nika Božiček obiskal v atijevi službi. Dobil je velik nahrbtnik, poln sladkarij in bon za 10.000 SIT v Aladinu.Nato je Božiček prišel še v mamino službo. Prinesel je veliko letalo (lego kocke), DVD o Nodiju in copatke.Ko nas je obiskal doma na božični večer, je prinesel "Nike" trenerko (svetovna je), še eno trenerko (ki je tudi svetovna), komplet glasbenih inštrumentov - tolkal, pobarvanko in barvice ter knjigico o Nodiju.Nato smo šli pod dedijevo smrekico gledat, kaj je pustil tam: veliki Lego komplet policijsko postajo, sanke in sintesizer.Pri teti Eki pa smo našli skoraj pravo avtopralnico, saj vanjo nalijemo vodo in avtomobilčke res opere...Pri stricu Sašu in teti Jani smo našli pojšterček z Nodijem, oma Pavla pa je Božičku naročila, naj nam kar po pošti pošlje 5000 SIT...Potem pa je zmanjkalo mojih počitnic in še vedno nismo obiskali vseh... Še bomo, pa tudi pod našo smrekico še čakajo darila...

Božični večer


Letos smo se odločili, da božični večer preživimo skupaj s babico in Frenkom. Pripravili smo večerjo, tako da smo ves večer dobro jedli in dobro pili, nato pa nas je obiskal čisto pravi Božiček (kar jaz sem se preoblekla...). Zanimivo je bilo, da Nik sploh ni pogruntal, da mene ni zraven, dokler ni Božiček dal darila za mamo. Takrat je Nik ves presenečen ugotovil, da mame ni: "Mama? Ni, ni!!"Meni je bila kar všeč ta sprememba, da enkrat nismo našli daril pod smrečico, ampak jih je Božiček kar sam prinesel v veliki vreči!Še več takšnih prijetnih božičnih večerov si želimo...

Zima je že tu



No, pa se krepko pozna, da sem septembra spet začela delati. Kar naenkrat več ni bilo časa za pisanje bloga. Malo imam slabo vest, po drugi strani pa... Raje, kot da še ta kratek prosti čas preživim za računalnikom, se ukvarjam z Nikom. Bolj pametno, ne? Saj spomini kljub temu ostanejo, vsaj v moji glavi in srcu...Če pa me bo skleroza zagrabila, pa imamo še slike.

Naš Nikec v glavnem raste, se razvija... in to tako turbo, da me včasih kar zgrabi panika. Šele sedaj se zavedam, kako hitro mineva življenje!! Kakšen "zlajnan" stavek, ne? Ampak je resničen. Slej ko prej vidiš, da vse, kar so včasih govorili starejši, drži.In kaj smo počeli v tem času?Mamica je bila zelo zaposlena, smo pa se zato med vikendi bolj cartali in družili. Pa še vsek torek popoldan hodiva z Nikom na telovadbo. To ti je užitek!V paniki sem z Nikom septembra tudi obiskala pedopsihiatra, ker Nik zelo malo govori. Pa je povedal, da Nik res zamuja z govorom, ampak ne vidi vzroka. Otrok je duševno in umsko zelo dobro razvit. Torej - počakajmo še malo.Pa se je začelo malo po malo razvijati. Pa poglejmo, kaj povemo v začetku tega novega leta:-mama,-ata,-oma,-lu-lu (lulati, lulek...),-njam-njam (jesti),-Mimi (Zdenkina psička Mima),-Ala (konjček Ali),-Po in Lala (Telebajski),-Ha-ha (kuža),-mus (muca),-miš,-hala (hvala),-pa-pa (adijo),-ne in la (ja),-tu in tam,-Tom (traktor Tom)...Mogoče sem še kaj pozabila. In iz teh nekaj besed tvori male stavke, npr.:"Mama, ne njam-njam. Ata brm-brm? Tu ne uš, tam uš." (Mama, ne bi več jedel. Ati je šel v službo? Tukaj ni mrzlo, zunaj je mrzlo.)

Silvestrovo smo preživeli doma in je bilo prav super. Če bo Nik tako dobre volje celo leto, potem nas čaka krasno leto...
Keksi pa so tudi bili zelo dobri!

Radgonski sejem

Za našega Nika so traktorji zakon. Zato smo se v torek odločili, da se gremo malo potepat po Radgonskem sejmu. Nismo se zmotili, traktorjev je bilo milijon: zelenih, rdečih, modrih, malih, velikih...No, in ko smo že pri barvah, naj povem, kako naš Nik razloži, kakšne barve je kateri. Če pokaže na sebe, je traktor rdeč, zeleni je "O", v prevodu oma, modri pa "tata" - torej ata. In zakaj??? Vse izvira iz Telebajskov, kjer je Nik rdečega Telebajska preimenoval v sebe, modrega v atija, zelenega v omo, rumeni pa sem jaz. In tako je zdaj vse rumeno mama, modro ata in tako dalje.No, poleg milijon traktorjev smo si ogledali še milijon krav, konjev, koz, ovc, zajčkov, pujskov... Skratka, pestro. Da pa je bil dan popoln, je tam seveda še lunapark, kjer se je Nik vozil še z vlakom in "letali". Super, ni kaj!Saj sem že rekla, da se moram maksimalno potruditi, da dneve čim bolj izkoristim in čas z Nikom preživim čim kvalitetnejše...Jutri pa gremo pogledat, kako kaj Špasfest v Mariboru, če bo lepo vreme. Aja, pa pri pediatrinji sem naročena na posvet, ker moj Nikec še skoraj nič ne govori. Zdaj me pa že res skrbi.Njegov besedni zaklad pri dveh letih in štirih mesecih:mama, tata (ata), baba (babica), la-lam (teta Zdenka), Du-duš (stric Dušan), ne, njam-njam (jesti), mmm (piti), m(jaz), o (oma), bek (umazano, lulati...), as (boli), brm-brm (avto, peljati se), gn (traktor, avtobus, žoga, veliko...), pa še oponašanje živali, ostalo pa pantomima. Zanimivo, ne?

Konec počitnic!

Tako, mojih počitnic je definitivno konec!!!V četrtek, 24.8.2006 smo začeli delati, oziroma sestankovati, kar bomo počeli vse do 1.9., ko se nam bodo pridružili še naši šolarji. No, če me je prejšnji teden skrbelo, da ne bom več cele dneve preživljala z Nikom, se zdaj toliko bolj potrudim, da popoldanski čas res maksimalno izkoristim.In tako smo se v nedeljo spet odpravili na Pohorje, sicer tokrat z avtom, ker je bilo vreme malo bolj muhasto in nismo vedeli, ali nas bo dobil dež ali ne. In nas ni, na srečo! Spet smo se preizkusili v poletnem sankanju - kako fino je imeti otroka, saj upravičeno spet postaneš otročji in si privoščiš marsikaj, kar bi ti bilo drugače nerodno početi. Tako se brez občutka sramu veselo vozim tudi s tobogani, najprej Nik, za njim pa še jaz...Šli smo še na kosilo, srečali omo Pavlo in dedija Dančija in prehitro se je pestro popoldne prevesilo v večer...

Počitnice v termah Radenci



Kot da ma malo grabi panika, ker se moje počitnice končujejo... Rada bi maksimalno izkoristila dneve, ko sva lahko z mojim Nikom ves čas skupaj. No, in tako sem rezervirala kratke počitnice v termah Radenci - vikend paket. Ne bi se niti spomnila na Radence, če mi ne bi prijateljica Nina povedala, da se z Nejo in babico odpravljajo tja. Vedno sem mislila, da so Radenci samo za upokojence. Kako sem se zmotila. Bilo je SUPER!
V petek dopoldanj smo se jaz, Nik in oma odpravili od doma. Nekje ob 12-ih smo prispeli, se namestili v prekrasno sobo in šli na kosilo. Po kosilu sta Nik in oma malo zaspala, jaz pa hop na kavico. Mislila sem, da bo čas Nikovega spanja edini čas, ko bom imela malo miru, pa sem se zmotila. Tako, kot je bil Nik na tem dopustu priden, še ni bil nikoli. Sem že mislila, da to ni moj otrok. Pri večerji je eno uro sedel pri mizi z nama in jedel. Na sploh se tri dni ni odlepil od mene (do zdaj sem ga namreč, kamorkoli smo prišli, cele dneve lovila okoli, ker mi je vedno nekam pobegnil...). No, kadar nismo jedli ali spali, smo se seveda kopali. Kako je Nik užival v vodi, predvsem tam, kjer so bili mehurčki. V soboto se nam je pridružil še Mitja in vsi skupaj smo uživali še do nedelje pozno popoldne, ko smo se počasi odpravili domov.Res smo se imeli krasno in obljubili smo si, da najpozneje čez dva meseca gremo spet!

Z gondolo na Pohorje




Nikovo zdravje je na srečo že vredu, v bistvu sploh ne vem, kaj je bilo. Ker je bil v nedeljo in ponedeljek super, nismo šli k zdravniku. Smo pa šli v torek malo na potep. Bil je praznik in končno spet lep sončen dan (vsaj približno). Odločili smo se, da ga bomo preživeli v naravi in se odpravili na Pohorje. Z gondolo! Ker se Nik še ni peljal z gondolo, je bilo to seveda posebno doživetje. In to prijetno doživetje. Pa nasploh je bil kar cel dan eno lepo doživetje. Na Pohorju smo se najprej vozili s sankami na poletnem sankališču (kaj vsa se bodo še spomnili), potem pa smo šli na kavo do Bolfenka, kjer je Nik pojedel juhico in utrujen zaspal. Mi smo še malo posedeli, nato pa odšli do Pohorca na kosilo. Tam smo se sicer načakali, ker je bila gužva velika... , nato pa vseeno dočakali zeloooooooooo dobro kosilo. Seveda se je medtem Nik že zbudil in z nami jedel kosilo, potem pa smo počasi odšli nazaj na Bellveue, kjer sva si ogledala še konjičke, se malo šla hribolazce, nato pa na gondolo in nazaj v dolino. No, pozabila sem povedati, da smo bili na Pohorju skupaj z omo, babico in Frenkom, gori pa smo srečali še Gagija in Natašo.Sprašujem se samo, zakaj si tako redko privoščimo takšne lepe dneve, ko pa imamo Pohorje pod nosom...Bi bilo za razmislit, ne?

Bolan!


"Joooj, kakšno poletje! Temperature sredi avgusta so 15 stopinj, potem pa se naj čudim, da sem bolan!"

Ja, naš mali škratek je včeraj zbolel. Ko se je popoldan zbudil, se mi je zdel nekam vroč, pa sva si zmerila temperaturo: 38.2. Sranje. Hitro malo zdravila za zniževanje temperature, potem pa umirjene dejavnosti...Danes ima še vedno vročino, vendar manj, okrog 37.3... Ker je vikend, ne gremo k zdravniku, sicer pa je zelo dobro razpoložen, tako da upam, da ni nič hujšega.Če pa ne bo boljše, gremo v ponedeljek k zdravniku...

Še vedno dežuje...



Po štirih dneh v Crikvenici še vedno dežuje. Tako so bile naše letošnje glavne aktivnosti tobogani in druga igrala, o kopanju pa ne duha ne sluha. No, stanovali smo v Petrolovem domu, kjer so nam sicer dobro kuhali, ampak Nik ni nič kaj jedel, imeli smo tudi zelo majhno sobico, in tako smo se nazadnje odločili, da gremo raje domov.Pa se nismo nič zmotili, naslednja dva dni je bilo sicer sončno, voda mrzla, potem pa spet dež.

Na slikah pa so edina doživetja na plaži....

Šit pa tako morje!


V Crikvenici še vedno dežuje, piha burja, skratka niti malo ni podobno poletju. Kakor hitro neha deževati, izkoristimo čas za odhod v mesto, pa nas običajno spet prežene dež, tako da se moramo namesto po lepih ulicah potikali po lokalih.Se že pogovarjamo, da bomo v primeru, če se vreme ne popravi, kar pobegnili domov.

Morje 2006



No, končno!!! Morje!!!Če smo doma cel mesec umirali od vročine in komaj čakali , da pridemo na morje, smo bili zdaj malo razočarani. Sploh ni bilo tako vroče, kot smo pričakovali. Najprej smo se odpravili na ogled plaže, doma in bližnje okolice, potem pa v sobo. Preoblekli smo se in šuska na plažo. Še sreča, da smo takoj šli, ker je bilo to tudi edino naše kopanje na tokratnem dopustu. Po kosilu smo malo zaajčkali in se prebudili v deževno popoldne...Šit, pa tako morje!

Obisk

Danes pa sva z Nikom imela obisk. Prišla je moja bivša sodelavka Nina (škoda, da bivša) s svojo pupo Nejo. Bil je lep, sončen dan, zato smo bili večino časa zunaj, kjer sta se mala škrata kopala, midve z Nino pa švicale... No, danes sem pa res videla, kaj pomeni imeti punčko ali pa fantka. Moj Nik je pravi mali "razbojnik" in ni na miru niti minuto. Ampak sem že navajena na "akcija non-stop"!

Uf, vročina!


No, danes je moj sonček star natančno dve leti in tri mesece. Smo sredi najhujšega poletja, ko nas vročina že počasi "ubija" in si prav želimo malo ohladitve. Vsak dan piči 34 stopinj in ne vemo več, kam naj se damo. O, saj vemo! Naslednji teden se bomo dali kar na morje. Čaka nas deset dni Crikvenice. No, drugače pa moram reči, da imam kar srečo s poklicem, sem namreč učiteljica in poletje na srečo preživim brez službe. Tako sem skoraj 24 ur na dan samo mamica. No, kakšen dan že peljem Nika v varstvo k naši teti Zdenki, ampak takrat več ali manj pospravljam, likam in počenjam podobne "nebodigatreba" reči. No, o ostalem pa v naslenjih dneh...

Novi prijatelji

Ura je 7 in 15 minut zjutraj in moja oba moška še spita, zato lahko izkoristim čas in nekaj napišem. Joj, prehitro sem rekla, ta mali se že nekaj oglaša...No, sem že uredila, igrače ven in akcija!Na prvi sliki je naš mali šofer, na drugi sliki pa prizor skoraj vsakega dne tega poletja. Nik ima namreč nova prijatelja. To sta sosedova dvojčka Žiga in Aljaž (še vedno ne vem, kateri je kateri). Kadarkoli jih sliši, da se zunaj igrata - panika in že gremo tja. Potem pa ga morata voziti v prikolici s traktorjem, tudi po dve uri, če je treba. Mi smo seveda vsi malo živčni, kdaj se bodo vsi skupaj prevrgli, ampak otroci pa prav uživajo. Naj kar...


Oooogromen trebuh!



Takšen trebuh je torej bil teden pred porodom. Joooooj! Največji podvigi teh dni so bili na primer rezanje nohtov na nogah, obuvanje čevljev z vezalkami... No, in komaj sem čakala, da vidim, kdo se skriva v trebuhu! Pa ni in ni hotel ven. Tri dni po roku pa mi je bilo vsega dovolj. In veste, kako mi je uspelo malo žabico spraviti do tega, da je začel siliti ven???Z Mitjem sva cel dan igrala pikado. Pa sem trikrat vrgla, sedla, vstala, vrgla, sedla, vstala... in to ves ljubi dan. Pa si je mislil Nik: "Dost mam! Tu notri sploh ni miru. Adijo, trebuh, zapuščam te!" In se je začelo, še isto noč (27.4.2004)

torek, 24. julij 2007

Vsak začetek je težak

27.april, 2004. Ura: 2.00 - ponoči se zbudim, nekaj me špika. Pa kaj si ti nor, zdaj pa so to res popadki. Niti najmanjšega dvoma ni bilo, ponavljali so se na tri minute. O šit, kaj če bom kar doma rodila???Ura: 4.00 - še vedno gledam na uro in merim popadke, nikogar še nisem zbudila, vem pa, da gre zares.Ura: 5.30 - grem na WC in zagledam kri, tisti "čep" je torej spustil, to je znak, da bo treba Mitja zbudit. "Alo, stari, gremo v porodnišnico!" (mimogrede, že drugič, ker sem imela na Veliko noč lažne popadke in sem bila tri dni v bolnici, ker so babice rekle, da bom zdaj, zdaj rodila...)Ura: 6.00 - sprejeta v porodnišnicoUra: 7.00 - iskanje žile na levi roki, žila poči, AUUUUU, desna roka, uspelo...in umetni popadki. No, če sem do tedaj mislila, ah, saj ni tako hudo, kot sem pričakovala, sem od tu dalje mislila, da ne bom preživela. Živalske bolečine in skoraj štiri ure najhujših popadkov na svetu... Za znoret!Ura: 10.50 - največja sreča v življenju, v sekundi konec vsega hudega (pa saj to ne moreš verjeti, da je lahko kar naenkrat konec teh bolečin) in v naročju najlepše dete na svetu (ali ne reče vsaka mama tega, ha, ha).Ura: 12.30 - moj Nik leži v postelji zraven mene, kriči, joče, jaz sem brez moči, ne morem in seveda ne smem vstati, babice pa nobene nikjer. No, potem se le ena prideva mimo, da ji povem, da moj otrok že eno uro neprestano joče. "Aha, verjetno je lačen", reče in mu da eno brizgalko glukoze. Ja kaj pa moje mleko!!!Ura: 16.00 -prestavljena na oddelek, prepuščena sama sebi, skratka razočaranje nad mariborsko porodnišnico.Čez tri dni pa hvala bogu domov!No, in potem so se težave šele začele. Nobenega zvonca več, da bi lahko poklicala kakšno tečno sestro. Nik pa je jokal od treh popoldan, ko sva prišla domov, pa do sedmih zjutraj (neprestano), dokler nismo pogruntali, da nimam dovolj mleka, mu dali Aptamil in otrok je končno zaspal. Jaz pa tudi!
• uredi •