Ju-hu-hu - AVTOBUUUUUS

To pa je bilo doživetje!
Lep jesenski popoldan. Z Nikom sva bila sama doma, pojedla sva kosilo (ki ga letos nosim iz šole),... Ne, ne, ne. Najprej moram razložiti še to. Letos sem se torej odločila, da bom kosilo nosila iz šole. Nik namreč v vrtcu je približno toliko kot kakšna miš, torej je treba pošten obrok pojesti še doma. Da bom pa jaz kuhala ob treh, pa potem ob petih še vedno pospravljala kuhinjo, ne, hvala. In res sem ful vesela. Vsak dan pridem domov s "piskri" in se že po poti v hišo derem: "Kosilo!" In že jemo. Superca!!! Drugi razlog pa je v tem, da jaz vedno kuham to, kar ima naš neješči Nik pač rad. In tako je kar se hrane tiče seveda vedno bolj razvajen. Letos pa jemo, kar pač skuhajo v šoli. Med vikendi se pa razvajamo s tem, kar imamo radi. Pa še z veseljem skuham med vikendom, ker mi med tednom ni treba. Volk sit, koza cela. Gremo naprej.
No, lep jesenski popoldan. Po kosilu z Nikom nisva vedela, kaj bi, pa sem se spomnila: "Greva v Magdalenski park, tam še nisva bila!"
Nik je bil seveda takoj za akcijo, jaz pa sem dobila še boljšo idejo: "Greva z avtobusom!"
To je bilo pa res doživetje. Pa ne vem, za koga je bilo večje!? Za Nika, ki se z avtobusom zelo rad vozi ali za mene, ki sem se peljala z avtobusom po skoraj dvajsetih letih!!!
In ugotovim, da sploh ni slabo iti z avtobusom v mesto. Stane en evro, ne rabiš iskati parkirišča in celo udobni so postali ti novi avtobusi, pa še skoraj prazni vozijo.
In sva šla, do Tabora z avtobusom, peš mimo bolnice v park, tam se je Nik nadirkal in navozil s tobogani.... Potem sva si kupila še grozdje, pa pečene kostanje... in z avtobusom domov.
In sva imela prekrasen dan!

Anica in Albina

Anica in Albina sta vzgojiteljici v našem vrtcu. In sta zakon! Pa ne za mene, ker jih še preslabo poznam, ampak za našega Nika! Kar rečeta Anica in albina, to velja. Tri leta že po malem razlagam, da si damo roko pred usta, ko kašljamo. Nič. Na, zdaj je roka vedno pred usti. "Ja, Nik, kako pa to?" "Anica lekla, molam loko usta, ko tašlam!"
Bravo, Anica!
Naenkrat si znamo obuti čevlje, copate, zavihati rokave, umiti roke.... Trikrat hura za vrtec.
V glavnem, zaenkrat je vse super.
Vsak večer, preden zaspimo, mi Nik pove: "Mama, Anica, Albina hudi!" Pa ga vprašam, če sta bili hudi na njega. "Ne, mama. Dudi otoci ni pidni!" Pa sem vprašala Albino, kako je s tem. In je rekla, da je Nik ful priden in tudi pride takoj povedat, če so drugi otroci na primer previsoko splezali na plezalih: "Albina! Glej!" V glavnem, ful upošteva vse, kar onidve rečeta.
Albina mi je zadnjič tudi rekla, da je Nik res bister fant, da še niso imeli takšnega "mojstra" za razne sestavljanke in da si vse zelo hitro zapomni. Kako je lepo, ko slišiš kaj takega o svojem otroku!
No, naj povem, da smo tudi doma včasih že prav začudeni nad njegovimi sposobnostmi, predvsem kar se tiče spomina. V igri spomin, ki jo Nik zelo rad igra, ga nihče doma ne more premagati. Pa igramo čisto zares in po pravilih. Meni je dosedaj uspelo edino izenačenje z njim.
Redno igramo tudi igrico Ekec, pekec, kurji drekec (toplo priporočam vsem, ker je zakon). Igra je bila tudi nagrajena kot najboljša otroška igra leta 1998. Je za otroke nad štiri leta. Mi jo igramo od Nikovega tretjega leta naprej, pa ga še ni nihče premagal (no, jaz sem ga enkrat)!
Skratka, v vrtec hodimo radi, rastemo tako hitro, da mamica kar ne more verjeti, kako hitro čas mineva, radi se imamo vedno bolj...
Naj kar tako ostane, le da bi tudi mamico ubogal tako, kot Anico in Albino.

Tudi mačke kradejo

No, kaj takega pa še ne!
Malo nazaj sem pisala, da imamo novega družinskega člana - muco Tinko. Muco sva z Nikom kupila preko oglasa v Šentjurju pri Celju. Res je nekaj posebnega, snežno bela, kot je. In večja kot je, lepša je. Po repu ima kar dolgo dlako (podedovala po očetu perzijcu), glavico pa lepo in okroglo (podedovala po mami britanki). Skratka...
Ponoči je naša Tinka vedno spala v stanovanju, podnevi pa se je lahko tudi potepala po bližnji okolici. In zelo rada se je zadrževala pri bližnjih sosedih, ki so jo vsak dan hranili, cartali... Vse lepo in prav, ampak pri nas v ulici je običajno navada, da sosedove muce odganjamo ravno zaradi tega, da se ne bi preveč navadile kje drugje.
Pa recimo, da je do sem še vse lepo in prav. Zadnjič pa Tinke tri dni sploh ni bilo več domov. Klicali smo jo še do enajste ure zvečer, nje pa od nikoder. Pa srečam sosedove na cesti in povprašam po Tinki, če so jo oni kaj videli.
"Jaaaaaaaa! Tinka pa že tri dni spi pri nas v postelji! Ha-ha-ha..."
Skoraj me je kap! Nikoli v življenju mi ne bi prišlo na pamet, da bi si sosedove mačke vabila v hišo in v spalnico! Nesramno! Saj so točno vedeli, da je Tinka naša muca in da sem jo celo kupila, ne pa privlekla kakšne potepuhinje domov. Pa tudi, če bi jo, saj je vendar NAŠA!!!
In srečam Tinko čez dve uri na cesti, jo pokličem... niti pogledala me ni.
Pa sem bila res žalostna. Da ti nekdo tako spelje žival!
No, na srečo je peti dan spet prišla domov in smo jo za dva dni zaprli v hišo, kar spet ni bilo vredu, ker bi muca rada šla ven. In je šla...
Zdaj je ura devet zvečer in Tinke spet ni. Kličem in kličem, ampak v njihovo spalnico me verjetno ne sliši....

Vrtec O.K. - zdravje pa ne

Saj sem vedela, kaj bo. Presneti vrtec! Smo že prehlajeni in to ful!!! Začelo se je že prejšnjo nedeljo ponoči z zamašenim noskom. To se je nekako čez dan pomirilo, potem pa je šlo po dnevih: torek - kihanje do fula, sreda - hripavost, četrtek - zatišje, petek -kašlanje do fula...
Revček se je v vrtcu zbudil in tako kašljal, da ni prišel k sebi. Jokal je in bil čisto iz sebe. Hvala bogu sem ravno v tistem trenutku prišla po njega, da sva se nekako potolažila. No, in zdaj je vikend, mi pa se borimo s tem nesramnim prehladom!
Po vrtcu pa se baje že sprehaja "teta škrlatinka"! Pa neeeee!!!!

Pustolovski park Betnava

Ju-hu-hu, vikend je tu!!!!
In smo ga maksimalno izkoristili, da smo se pocartali, naigrali, naspali, pogledali risanke....
...in spoznali našo še dokaj novo mestno pridobitev: BETNAVSKI PUSTOLOVSKI PARK!
Park sva obiskala sama z Nikom, ker je ati doma spal, saj je revež prišel iz nočne.

Nik je bil navdušen nad prelepim gozdičkom in prav ponosno se je nastavil gospodu, ki dela tam, da mu je nadel varnostno opremo.

Pa sva šla - adrenalinskim doživetjem naproti! Nisem si mislila, da je že za te malčke tako težka proga, vsaj meni se je zdela. Sicer je Nik opravil z celotno progo, vendar ne bi mogla reči, da ravno brez problema. Kar malo ga je bilo strah. Kaka faca!

Ampak moram priznati, da tudi meni ne bi bilo vseeno, če bi morala hoditi po tej vrvi:

V tem delu se je Nik počutil najbolj varno, podobno tudi pri hoji skozi mrežo, pri vseh ostalih pa so se mu kar malce tresle nogice:
No, ob koncu proge se pa spustijo po "zajli" na koleščkih - šuuuuuuuus proti cilju!
Ko sem Nika vprašala, če greva še enkrat po progi, je rekel, da ne. "Daj dudič!" (Kdaj drugič).

Nato sva si ogledala še ostale proge in se odločila, da naslednjič pa je na vrsti mamica!

Komaj čakam! Doma pa je Nik vsem ponosno kazal slike, ki sva jih naredila in obljubil, da bo še šel...

Vrtec - 4. in 5.dan

Čudež!!!
Zdaj pa res ne vem, ali je pomagal vlakec ali kaj drugega...
Nik je v vrtcu začel jesti, ni več jokal in v četrtek je tam celo spal. In potem še v petek...
In sem končno spet zadihala. V četrtek sva seveda takoj šla kupit vlakec, za petek sem pa raje obljubila, da bova samo postavila železnico, ki jo že imamo doma, če bo jedel... Da ne bi slučajno bankrotirala, če bo Nik vsak dan jedel...
Vsak večer me Nik tudi vpraša, kaj delata zdaj Anica in Albina in kaj delajo drugi otroci.
Vrtec mu je že postal malo bolj všeč!!!
Juhuhu...

Vrtec - 3.dan

Sreda. Tretji dan v vrtcu.
Ker sem v službi od jutra do dveh, je danes glavni Mitja.
Prosila sem ga, naj Nika zjutraj nahrani doma, da bo revež vsaj nekaj imel v želodčku. Pa saj ga ne moremo pustiti sestradanega do treh, ko pridem domov s kosilom!
Vzgojiteljice so rekle, da to ni vredu, ker ga tako sploh ne bomo navadili, da bi v vrtcu jedel. Saj to je res, ampak....

Nik danes ni več jokal, ne zjutraj, ne kasneje... jedel pa še vedno ni NIČ!
Pa sem poskusila še drugače. Rekla sem si, da Nik mogoče čuti mojo nervozo...
Poskušala sem o vrtcu govoriti samo z navdušenjem, glede hrane pa sem rekla tako:
"Dokler Nik v vrtcu ne bo jedel, ne dobi nobene igračke več! Ko pa bosta Anica in Albina rekli, danes pa je Nik pridno jedel.... greva takoj po en vlakec!"
Briga me, ali je metoda pametna ali ne, ko bi le pomagala!!!

Vrtec - 2.dan

Zjutraj sva z Nikom odpičila v vrtec. Tja sva prispela malo po osmi uri zjutraj in prosila sem, če lahko malo ostanem. No problem!
Ravno so pripravljali zajtrk. Z Nikom sva sedla za mizo, jaz sem se pogovarjali z drugimi otroci, "občudovala" igralnico, kako je super in oh on sploh.... Nik pa v jok. Eno uro sem bila tam, pa ni nehal jokati. Srce se mi je trgalo...
Mamice najbolj poznamo svoje otroke in njihov jok. To ni bil jok histerije, izsiljevanja... to je bil jok ŽALOSTI!!!
Prinesli so zajtrk, Nik pa ni hotel jesti. Niti koščka kruha ni pojedel, nobene klobase, čeprav je drugače pravi "klobasar"!
Nobeni mamici ne privoščim tega. Jaz sem bila čisto iz sebe. Ko sem videla, da nič ne pomaga, če sem z njim, sem se odločila, da grem domov, pa bo, kar bo.
Živčna sem bila tako, da nisem mogla drugega, kot kaditi in piti kavo. Želodec me je bolel, srce se mi je trgalo...
In sem razglabljala in pametovala. Kako mora biti otroku res hudo, ko ga tako počiš v novo okolje. Sami tujci!
Ko sva se doma pogovarjala, da mora Anici povedati, če ga bo "akat", je rekel, da ne upa! Pa kaj ni to logično??? Čistemu tujcu poveš svojo najbolj intimno stvar...
Pa sem se spomnila, kako je bilo meni, ko sem prvič prišla v službo! Odrasla! Grozno!
Ob dvanajstih je šel Mitja po njega in hvala bogu ni več jokal! Vendar pa ni ves dan pojedel NIČ!
In doma mi je rekel, da on v vrtcu ne bo jedel!!! Ni pravi okus...
Najbolj grozno pa je bilo, ko sem ga gledala celo popoldne doma in ves čas videla v njem globoko žalost. Kadar je govoril, se mi je ves čas zdelo, da ima v grlu cmok...
Revček!
Dejstvo pa je, da če bo to trajalo še dolgo, bom jaz živčna razvalina! V službi se sploh ne morem zbrati, ves čas imam v mislih samo Nika!
Lubček moj, rada te imam!!!

Vrtec - 1.dan

In je prišel 3.september, za mene prvi šolski dan, za Nika pa prvi dan vrtca. Malo me je jezi, da imam takšno službo, da bom vedno zamudila te pomembne dneve v Nikovem življenju, ker je za učitelje pač nemogoče dobiti dopust ravno na prvi šolski dan.
Pa smo angažirali atija.
In sta šla, junaka naša...
Glede na uvajalne dneve sem bila kar brez skrbi. Vendar sem komaj čakala, kdaj bo ura dvanajst, ko smo se dogovorili, da pridemo po Nika.
Ko sem prišla pred vrtec, sem srečala prijatelja, s katerim sem jaz hodila v vrtec in v osnovno šolo. No, zdaj sta pa najina otroka skupaj v skupini.
Vprašala sem ga, kako so preživeli prvi dan v vrtcu, pa mi je rekel: "Bejži noter, tvoj se notri ful joče!" In me je skoraj kap!
Šuska v igralnico!!! Nikec je ves v solzah sedel pri mizi, ko pa me je zagledal, se je vrgel na tla in začel tuliti...
Revček! Pa sva se pocartala in hitro morala oditi iz vrtca, ker tam baje ni fajn. Nimam pojma, kaj se mu je zamerilo. Vzgojiteljica Anica in njena pomočnica Albina sta rekli, da zajtrka sicer ni jedel, je pa pojedel juho pri kosilu. Makarončkov, ki jih ima sicer zelo rad, se ni niti dotaknil.
No, pa smo tam....
Odločila sem se, da bom naslednji dan ostala malo z njim, ker imam ravno čas, saj ob torkih začenjam službo šele ob dvanajstih...

Vrtec - uvajanje

28., 29. in 30. avgust 2007 so bili dnevi, ko so v vrtcu Kekec, kamor smo vpisali našega Nika, potekali uvajalni dnevi. Ker se je nam šolnikom takrat služba že začela, je moral prvič v vrtec z Nikom ati.
Jaz pa .... živčna v službo. Bogu hvala za mobitele!!! In sem klicarila...
Kmalu sem v službi sedela povsem mirno, kajti Mitja je rekel, da je Nik nad vrtcem ful navdušen. Igral se je z igračami, norel po igrišču, skratka delal vse, kar so delali drugi otroci, Mitja pa ni niti pogledal. Nekajkrat mu je celo rekel, naj gre kar domov.
Naj povem še to, da je uvajanje potekalo tako, da so novi otroci prišli vsak dan okrog devete ure in ostali do enajstih. Nobenih zajtrkov, kosil, spanja.... samo igranje in spoznavanje.
Komaj sem čakala, da pridem iz službe in vprašam Nikeca, kako je bilo. Ja, navdušenje!!!
Komaj je čakal, da gre spet.
Drugi dan je bil v vrtcu kar dvakrat. Najprej dopoldan z atijem, nato pa popoldan še z mano. Takrat sem se lahko sama prepričala, da mu je v vrtcu res všeč.
Tudi meni je vrtec všeč. Kako drugače je vse, kot takrat, ko smo mi hodili v vrtec.
Naš Nik bo v skupini "raziskovalci", v katari bo 19 enako starih otrok. Igralnico sestavljata dva prostora. Prvi je razdeljen na štiri kotičke: za matematiko (razne igre za razvijanje logike...), za jezik (knjige, telefoni...), za gradnjo (lego kocke...) in umetniški kotiček (risanje, plastelin...). Drugi prostor se imenuje "blatna mlaka", v njem se pa lahko igrajo s peskom in vodo. No, in tam me je čakalo tudi prijetno presenečenje. V kletki imajo zajčka Rjavka. Otroci pa skrbijo za njega. V igralnici prideš po stopnicah še v prostor "zasebnosti", če se hočeš malo umakniti, pod njim pa imajo prelepo kuhinjo. Skratka, carsko!
No, zraven igralnice je še telovadnica, opremljena z blazinami, žogami, obroči...
Tudi tretji dan uvajanja je bilo vse po starem. Navdušenje!
Nato smo se v zadnjem vikendu (sicer podaljšanem) pošteno pocartali pred zaresnim začetkom tako vrtca kot moje šole...

Konec "počitnic"

Pa je minilo. Poletje namreč. In z njim tudi moj dopust. Na žalost.
Ampak letos je res minilo turbo hitro, sploh ne vem kdaj!
Pa se je začela služba in z njo problemi.
Z našo Zdenko (Nikovo varuško) smo se dogovorili, da ga bo čuvala še avgustovske dni, ko še ni vrtca, mama pa že mora v službo. Dogovorjeno! A v četrtek zjutraj, ko sva se z Nikom že skoraj odpravila od doma, naju je Zdenka poklicala in povedala, da je bolana. Kaj pa zdaj?!
Na mojo srečo je Mitja ravno prišel iz nočne in na njegovo nesrečo ni smel spati, ampak čuvati otroka. Malo nam je pomagala še oma in tako smo nekako pregurali dva dni.
V ponedeljek je bila Zdenka hvala bogu že vredu in spet je bilo vse po starem, tako kot prejšnji dve leti. Vendar ne za dolgo, kajti začenja se VRTEC!
Po eni strani sem navdušena, da se bo naše dete še kaj novega naučilo, na primer delitve igrač, kar mu gre zelo slabo od rok...po drugi strani pa me je strah, kako bo vse skupaj štartalo!
Ko si predstavljam, kako se mora otrok počutiti, ko je prvič v življenju med samimi tujci, četudi prijaznimi in kako je, ko mora dve osebi deliti še z devetnajstimi otroki!
Ah, groza!
No, počakajmo, da vidimo, kako bo!

Dežela pravljic

Za zaključek naših počitnic smo obiskali še Jelenov greben in Deželo pravljic. V čudovitem gozdičku so nas pozdravili liki iz različnih pravljic. Najbolj zanimiva je bila Niku čarovnica, ki je rekla, da ga bo skuhala in pojedla. Očitno je pobegnila iz pravljice o Janku in Metki.

Tudi Nik se je za trenutek prelevil v čarovnico, ampak v "najbolj luštkano čarovnico".
Ko smo prišli do Bedanca, je bil Nik ful posrečen. Bedanec je namreč spal in glasno smrčal. Na tablici pred njegovo kočo je pisalo, da moraš oponašati sovo, če se Bedanec slučajno prebudi, kajti Bedanec se nepopisno boji sove. Nik sploh ni počakal, da bi se Bedanec prebudil, ampak je kar ves čas delal: "Hu-hu, hu-hu..."
Da je bil obisk Dežele pravljic res dobra odločitev, sem vedela ob koncu poti, ko je Nik izstrelil kot iz topa: "Še entat!" (Še enkrat!)
Pa smo rekli, da kdaj drugič... Z veseljem!

Večerno presenečenje

Res je bil hotel Sotelia dražji od ostalih, res pa je tudi, da znajo z gosti.
Ko smo prišli nekega večera z večerje, je nad posteljo gorela luč, na pojštru pa je nekaj bilo...
Ko smo prišli bližje, smo videli, da so kamni - za vsakega izmed nas kamen njegovega nebesnega znamenja.Sicer malenkost, ampak presenčenje je bilo uspešno. Kako lahko človeka razveseli tudi malenkost!

Terme Olimia

Naj povem, da imajo v hotelu Sotelia odlično poskrbljeno tudi za otroke. Vsak dan med 8. in 12. uro dopoldan ter 20. in 21.30 uro zvečer je odprta igralnica, kjer se otroci lahko igrajo skupaj s starši (če so mlajši od šest let) ali sami (če so starejši).
V igralnici je polno igrač, otroci lahko rišejo, gledajo risanke, poslušajo pravljice.... in še mnogo drugega.
Nik je bil zelo navdušen in takoj si je našel prijateljico, sicer malo starejšo, ampak je bil čisto srečen.
Najprej sta si skupaj ogledala risanko....

...nato pa norela z balonom do onemoglosti.Ker zaradi dobre družbe ni imel časa barvati, si je pobarvanke odnesel v sobo. Hvala bogu, smo imeli vodene barvice in čopiče zraven. In je barval...

Naj povem, da do sedaj Nik ni in ni hotel barvati pobarvank! In zato me je skoraj kap, ko sem videla rezultat:

No, nisem ravno likovnik, ampak meni se je zdelo za prvo otrokovo pobarvanko odlično!

Se mi zdi, da je Nik mali perfekcionist. Dokler ni prepričan, da bo nekaj znal, noče niti poskusiti. In ko se končno nečesa loti, to obvlada. Se mi vsaj zdi, no.

Tudi zunaj imajo krasno otroško igrišče oziroma igrala, kjer smo tudi vsak dan uživali.

Sicer pa je bil Nik seveda najbolj navdušen nad bazeni. Najbolj pa se je razveselil dveh stvari:da je ugotovil, da se z rokavčki v vodi ne potopiš in ne rabiš mame vedno držat okrog vratu, druga pa je bila, da imajo v bazenu šank s stoli pod vodo. To je bila akcija, da je on lahko sedel pod vodo in jedel sladoled v bazenu!

Dopust, 2.del

In je prišel čas težko pričakovanega dopusta. Rezerviran smo imeli termin v campu v Vrsarju.

Dopoldan, 7.avgusta, se, že začela pakirati za morje, ko se je začelo oblačiti. Hitro sem pogledala na internet, kakšna je napoved vremena za Hrvaško. In..... sranje!

Vsak dan slabše. Sreda - oblačno, četretk, petek, sobota, nedelja - dež, ponedeljek, torek - nevihte....

Kaj pa sedaj?

Morje definitivno odpade. Kaj pa naj počnemo v campu, v prikolici ob takšnem vremenu? Nič.
Pa gremo v toplice, tam se lahko kopamo ne glede na vreme.

In smo poklicali v terme Olimia in dobili prosto zadnjo sobo. Soba je bila sicer v hotelu Sotelia, ki je najnovejši in najlepši, hkrati pa tudi najdražji. Pa smo vseeno šli.

In bili zelooooooo zadovoljni.

Prvo presenečenje nas je čakalo, ko smo vstopili v sobo in nas je na televiziji pričakal naslednji napis:

Navdušeni smo bili tudi nad opremo sobe in celotnega hotela. Ves hotel je v stilu bambusa in glede na to, da je hotel zgrajen v letu 2006, je logično, da je tudi oprema ful dobra (beri nova).

Sobe so velike, prostorne, z ogromno kopalnico in kar velikim balkonom.

Mene je navdušila ikebana (ali kako bi se temu lahko reklo) iz treh debelih bambusovih palic. Če kdo ve, kje bi jih lahko dobila, naj mi javi. Ful bi imela takšno stvar doma.
Tudi v kopalnici niso pozabili na bambus...

Poletni dnevi doma

Letošnje poletje smo kar veliko dni preživeli doma. Se mi zdi, da mi je bilo tako še kar najbolj "komot".
Nik je užival na dvorišču, jaz sem v miru pila svojo kavico, se malo igrala z njim, vmes skuhala kosilo...
Skratka, če si doma, imaš vse lepo pri roki.





Igrač bo počasi že toliko, da lahko kmalu odpremo kakšen zasebni vrtec, ha-ha-ha...
Saj vem, da je to že malo noro, če te pa pritegne... če ne embalaža, pa cena.



Da je bil med kuhanjem kosila mir, smo pa uporabili metodo iz Nejinega bloga, postavili tablo in na hitro pripravili atelje.
Pa je bil mir pri hiši...

Trikrat hura za Pohorje!

Po dolgem času spet sedim za računalnikom in pišem....
Pa se vrnimo iz deževne jeseni nazaj v julijske poletne dni.
Ne vem, če se vsi Mariborčani zavedamo, kakšno srečo imamo, da smo doma tako blizu Pohorja. Kar se mene tiče, moram reči, da so Pohorje v zadnjih letih odlično porihtali. In ko Nika vprašamo, če gremo pod Pohorje, je odgovor definitivno: "Hipi, hipi, huja!"

Na julijskem "športnem dnevu" smo najprej srečali babico in Frenka ter njegovega očeta, skupaj spili kavico in sok, nato pa AKCIJA!




Najprej smo se ustavili v Areni, malo poplezali po igralih, skakali na trampolinu in se vozili z mini jetom. To je največja atrakcija za našega Nika. Najprej sva se vozila skupaj, nato pa se je Nik še nekajkrat peljal sam.


Ogledali smo si še Indijansko vas, nato pa smo se s sedežnico odpravili še do Trikotne jase, spili pijačo, naato pa šussssssssss....
domov na kosilo!