Ko brskam po starih slikah, se mi zdi, da sem to slikala včeraj... ali pa vsaj prejšnji mesec.... ne pa tri leta nazaj!!!
Ves tisti čas sem komaj čakala, da Nik začne govoriti, da se bova midva lahko pogovarjala, debatirala...
Nik pa si je kot nalašč vzel za to ogrooooomno časa in pri dveh letih še ni skoraj nič govoril. Tudi pri treh je bilo vse skupaj še bolj bogo...
No, pa se je hvala bogu to poletje začelo odpirati, čeprav nekaterih glasov še ne zna povedati, se čisto nič več ne sekiram. Malo težav imam sicer pri besedah GOR in DOL. Nik namreč ne reče G, ampak D in ne reče R ampak L. In tako postane GOR -"dol" in DOL je tudi "dol".
V glavnem... Komaj sem čakala, da se bova pogovarjala, zdaj pa imam!!!
Takole namreč izgleda večina najinih pogovorov:
"Mami, tu ozi lak!" "Ja, Nik, tu vozi vlak." "Zakaj?" "Ker vlaki vozijo po železniških tirih." "Zakaj ozi po tilih?" "Ker po cesti ne more in ne sme!" "Zakaj ne mole cesti?" "Ker po cesti vozijo samo avtomobili..." "Zakaj hamo avtobili?" "Zato, ker je cesta samo za tiste, ki imajo gume na kolesih!" "Zakaj hamo tiste, majo gume?" "Ker bi drugi, na primer vlaki, cesto uničili!" "Zakaj nicili cesto laki?" "Ker so tako težki in nimajo gum na kolesih?" "Zakaj nimajo gum?"..............................................................................................................................
In ko počasi že malo povzdignem glas pri kakšnem od zadnjih odgovorov, Nik začudeno reče:
"Mami, zakaj ti huda daj? Daj jaz vem!" (zakaj se jeziš zdaj, zdaj vsaj vem, kako in kaj...)
In si vsak dan posebaj v zadregi, ko spoznaš, kako malo stvari veš. Hitro ti namreč zmanjka odgovorov, če ne prej, po kakšnem dvajsetem zakajčku sigurno....
