In sem pregorela!

No, saj sem kar dolgo zdržala. Takšen divji tempo namreč!
Odkar se je rodil moj sonček Nik, to pomeni do sedaj tri leta in devet mesecev, sem bila aktivna 24 ur na dan, sorry, osem ur na dan spim, torej 16 ur na dan. Malo moram "zašinfat" Mitja, ki mi bolj malo pomaga v življenju nasploh. Vse je na meni, od hišnika do čistilke, od mame do učiteljice, od....
Zjutraj vstanem ob 5.30, šuska v službo, popoldan akcija z Nikom, pospravljanje, pranje, likanje, igranje.....do 22.ure zvečer, ko padem v posteljo. Včasih se služba zavleče tudi do večera, zraven si prostovoljno nabašem še dodatno delo, razna tekmovanja, nastope, koncerte... kar me sicer najprej izpije do nule, me pa rezultati potem spet napolnijo z energijo in voljo. Sobote in nedelje so postale samo še dnevi za čiščenje, pranje in likanje. O kakšnih izletih pri nas doma ne duha, ne sluha, počitnice imamo tudi zadnji dve leti neke kratke variante...
Skratka, da ne dolgovezim preveč, pregorela sem. Puuuuf! Kot žarnica.
Najprej me je zvijalo v želodcu, potem tri dni vročina 39, potem pa dalje bolečine v želodcu, ki so bile iz dneva dan hujše. Dva tedna. Nisem več vedela natančno, kje me boli, tako se je že vse razbolelo. Ponoči nisem mogla spati, skoraj sem se že odpeljala na urgenco, takšna kriza mi je bila. Potem me je zaskrbela ta vročina. Kaj, če je kaj narobe z mano? Malo me je zagrabila panika in sem hitro letela k zdravnici. Med celotnim pregledom me sicer ni nič pogledala, razen enkrat me je pune zarezala v želodec. Ko sem se zadrla, je rekla: "Ja, ja, želodec je." In sem dobila Ranital in čao!
No, pa je počasi boljše. Hvala bogu, da nismo kot žarnice, da se naše pretrgane nitke na srečo zacelijo....
Zanimivo pa je, da je moj želodec očitno odreagiral na mojo spremembo prehranjevanja. Začela sem namreč zdravo jesti (na tešče pomaranča, grapefruit in dva kivija, cel dan sem pila limonade, nehala jesti meso....) in očitno mi je nabilo kislino do fula.
Zdaj pa sem se vzela malo v roke in začela po dolgem času spet z jogo (žalostno sicer, da te mora zdravje opozoriti, da si je treba čas vzeti tudi za sebe), meditacije, bobni...
Spremembe so vedno dobrodošle...
...in mislim, da bo jih letos še več! Bom poročala...

Knjižni nahrbtnik

Pred kratkim je Nik prinesel iz vrtca "knjižni nahrbtnik". Gre za zelo luštno navado. Knjižni nahrbtnik celo šolsko leto potuje od otroka do otroka. Vsak ga lahko ima dva tedna. Notri so otroške knjigice, mapa s strokovnimi članki za starše in mapa vtisov, kamor ob koncu kaj zapišemo in narišemo.


















In smo pogledali, katere knjigice bomo brali naslednjih štirinajst dni:
-Ali ima tudi kenguru mamo?,
-O miški, ki je iskala prijatelja,
-Abrakadabra,
-Male živali,
-in ena, katere naslova se nikakor ne morem spomniti...



















Začeli smo kar takoj in moram priznati, da smo knjigice pridno brali celih štirinajst dni, kar pri nas sploh ni problem, ker naš Nik ful rad posluša pravljice in "bere" knjige...

Moram priznati, da si včasih pomagam tudi s CD-ji, ker se mi vedno ne da zvečer v postelji še interpretirati raznih pravljičnih likov... Nikoli namreč ne zaspimo brez pravljice. Če ne druga, si izmislim kakšno pravljico o malem Niku, ali pa o mamici... Takšne ima najrajši...



















Ob koncu drugega tedna je Nik še narisal risbico, jaz pa sem zapisala nekaj doživetij...
....in adijo knjigice!

Zdaj pa čakamo, kdaj pride k nam na obisk še Nodi. Ta pa potuje vsak vikend k drugemu otroku, potem pa je potrebno prav tako v knjigo vtisov zapisati, kaj vse je Nodi doživel tisti vikend. To potem v ponedeljek skupaj v vrtcu preberejo...
Aja, kupit so ga pa tudi šli skupaj. To je bilo njihovo prvo "potovanje" izven vrtca - do Mercator centra po Nodija...

Delavnice afriškega bobnanja - drugič

In spet bobnamo - intenzivno. Na šoli sem namreč organizirala dve bobnarski delavnici: "nadaljevalno" za našo skupino otrok, ki so spremljali pevski zbor in"začetno" za učitelje, ki so se navdušili nad "ropotanjem", ki redno prihaja iz glasbene učilnice.

Tako smo včeraj imeli prvo rundo - dve uri za otroke in dve uri za učitelje. Otrok je bilo osem, učiteljev pa kar štirinajst! Jaz pa sem veselo bobnala vse štiri ure. Svetovno !

Delavnice spet vodi Damir Mazrek (na sliki na sredini). Še dvakrat imamo naslednji teden, potem bomo res že nekaj znali, saj smo že včeraj po prvih dveh urah kar dobro igrali: z otroci ritem "garankedon", z odraslimi pa ritem "djole". Oboji pa so bili zelo navdušeni, se mi zdi.

Jaz pa že kupujem nove bobne, da izpopolnim svojo zbirko....

Analiza leta 2007

Pa sem si vzela 10 minut časa in premislila, kaj se mi je kaj pomembnega zgodilo v prejšnjem letu. Je bilo leto dobro ali slabo?
In sem zaključila, da je bilo kar dobro. Pa naj naštejem dogodke, ki mi bodo zagotovo za vedno ostali v spominu.

Spomladi sem se z mladinskim zborom po uspešnem nastopu na območni reviji udeležila še regijskega tekmovanja mladinskih pevskih zborov Štajerske in Prekmurja. Žirija, ki so jo sestavljali gospa Danica Pirečnik, moj profesor iz Akademije Marko Vatovec in Karmina Šilec (skoraj me je kap, ko sem videla, da je ona v žiriji), nam je podelila zlato priznanje. Juhuhu...

Z zborom smo nato izvedli še kar nekaj uspešnih nastopov, najboljši pa je bil zagotovo decemberski ob Dnevu šole, ko smo presenetili še z afriškimi bobni...

Spomladi sem tudi zamenjala avto in si po treh letih prevažanja v "limuzini", ki mi nikakor ni bila všeč, je bila pač priročna zaradi dojenčka, privoščila športno varianto (sicer staro 5 let), ampak vseeno meni sladko Alfa romeo GTV.

Med poletnimi počitnicami je moj Nikec končno začel govoriti malo več kot prej, oziroma je začel govoriti kar vse po spisku, ene stvari bolj, druge manj razločno. Še vedno sicer obiskujeva logopeda, ki pa nama je jeseni dejal, da se nič več ne boji, da kaj ne bi bilo vredu. S pravilno izgovorjavo črk pa imava čas do petega leta.

No, september je bil tudi ena velika prelomnica, naš Nik je namreč začel hoditi v vrtec.

Napolnila sem tudi deset let delovne dobe in tako dobila jubilejno nagrado 500 evrov (hip-hip-hura).

Oktobra sem bila ful vesela, ko sem prejela Žgečevo priznanje za posebne dosežke na področju izobraževanja, ki ga podeljuje društvo ravnateljev.... Še posebaj sem bila ponosna, ker sem bila med vsemi prejemniki daleč najmlajša. Večina so imeli po dvajset do trideset let delovne dobe, jaz revček pa komaj deset.

V tem letu pa sem se kar precej zbližala tudi z afriško kulturo. Najprej sem se srečala z nigerijskim babalawojem Ogunshino (dalje imena ne vem, ker ima še vsaj deset imen....), ki me je navdušil nad IFA religijo.

Nato pa sem se srečala še z afriškimi bobni, ki so me čisto prevzeli (ljubezen še kar traja in je vsak dan močnejša...)

Mislim, da si lahko samo želim še čim več tako plodnih in uspešnih let... Mogoče sem še kaj pozabila, ne vem....

10,9,8,7,6,5,4,3,2,1 - Srečno 2008

In smo ga dočakali, novo leto namreč. Uf!
Kako smo se imeli? Nič posebnega, ker meni ta dan ni nič posebnega. Vedno mi je šlo na živce, ker bi na ta dan morala biti največja čaga... ker bi moralo biti vse oh in ah...če pa je bilo milijonkrat v letu boljše! Pa neko rihtanje, pa zapravljanje denarja za cotike, kdo bo čim lepši.... Bek!
In odkar imamo Nika, praznujemo tako, kot je meni všeč - doma! No, letos smo šli najprej malo še k mojemu bratrancu, tam smo nekaj pojedli in popili, malo poklepetali, ob enajstih zvečer pa smo se odpeljali domov. Tako sem Nika do polnoči še nahranila, potem pa smo si zunaj ogledali še vse ognjemete (ki se ful lepo vidijo iz vseh strani), nato smo še nekaj raket sami spustili, si seveda voščili...in odšli spat...
Moram pa reči, da ni lepšega občutka, ko ti otrok prvič v življenju reče: "Secno nojo leto, mama!"
Srce se mi je trgalo...
Secno nojo leto, Nikec ...rada te imam...

Kakšen je decemberski Božičkov "izkupiček"

No, ko smo naredili črto pod mesec decenber in pregledali , kaj vse nam je prinesel Božiček na različnih koncih... me je skoraj kap!
Mislim, da celo leto ne bomo kupovali igrač, ker bi potrebovali še malo dopusta, da bi se z vsem res naigrali. No, pa poglejmo.
Najprej je Nika obiskal Božiček v atijevi službi in prinesel veliko čokolado (za mamico, ker Nik čokolade ne je) in bon za 50 evrov za trgovino Aladin (tudi za mamico, ker tam tako ni drugega, kot oblačila, ta pa Niku tako nič ne pomenijo...).
Potem je prišel Božiček v vrtec in prinesel barvice, pobarvanko, domine in čokolado, še isti dan popoldan pa je prišel v mamino službo. Tam so dogajanje popestrili še otroci, ki so zapeli tri pesmice in odigrali dramsko igrico. V paketu pa so bili dodatki za Tomažkovo železnico - štiri postaje za vlake, in pristanišče z ladjo in žerjavom Cranky-jem ter en vlakec...
No, doma je prinesel avtocesto, igrico Avtomobilčki (za televizijo), puzzle, puli, jopico, zokne in risanko.
Pri dediju in botrci je Božiček pustil računalnik Mali vedi, gusarsko ladjo (Abrick kocke) in avto jeep (no, tu sta bila zraven še teta Mojca in stric Gogi).
Potem je pustil darilo še pri babico in Frenku - trenerko in traktor. Pa še pri teti Eki je bil, tam nas je čakal bager na daljinsko vodenje, pri Alešu in Andreji pa avto (neki opasno vojaški) za Ninja želve.
No, Nik je ugotovil, da je bil celo leto res zelo priden, ko je dobil pa tooolikooooo daril...
Meni pa to že ni več najbolj všeč...tisti čar Božiča kar malo zbledi...ali ne?

Juhuhu, Božiček je tu!

Meni najlepši dan v celem letu je zagotovo božični večer. Čarobnost tega prazničnega dneva me vedno čisto prevzame. Pisanje pisem Božičku, skrite želje, nakupovanje, nič službe, čas samo za bližnje...in večerja z družino. Pričakovanje, kaj bo prinesel Božiček... In kdaj bo potrkal na vrata...

Vse to se seveda trudim prenesti tudi na mojega Nikeca. Tako sva letos prvič napisala pismo Božičku, ga nastavila na okensko polico in drugo jutro ugotovila, da ga ni več. Torej so ga ptički odnesli Božičku tja na daljni sever. Žal sva zamudila prihod dedka Mraza pod Pohorsko vzpenjačo. Tako rada se še spominjam, kako smo ga z mamico in atijem vsako leto čakali. In ko sem videla sliko v časopisu, da se je letos pripeljal s sedežnico, se mi je kar srce paralo, da nismo bili zraven. Pa drugo leto.

Ves december sva prebirala samo knjigice z božično vsebino. Kot sem že omenila v enem od prejšnjih zapisov, sva tudi ves mesec štela, koliko črnih pik je napisal ali zbrisal Božiček... in bila zato bolj pridna.

Malo manj prijetno je bilo nakupovanje hrane tik pred zdajci, ko ne najdeš niti parkirnega prostora, potem pa se prerivaš po natrpanih trgovskih centrih in porabiš eno uro, da se pripelješ iz Pobrežja do Europarka. Noro!

Stanovanje sva tudi okrasila že v začetku decembra, hišo smo opremili z lučkami, potem pa sva hodila na sprehode po okolici in ocenjevala okrasitev hiš. Hiša, ki ni imela nobene lučke, je dobila oceno ena. Naša je seveda dobila petko, ha-ha-ha... Prvič letos je Nik tudi dovolj velik fant, da je mamici vse pomagal. Skupaj sva postavila jelko, skupaj sva jo okrasila, skupaj sva pekla praznične dobrote.

In tako je prišla naša božična večerja. Letos smo bili doma, v spodnjem nadstropju pri omi, prišla pa je tudi moja sestra Mira z vso družino. Pridružil se nam je še bratranec iz Nemčije in tako nas je bilo za mizo deset. Z Miro sva pripravili okusno večerjo. Za predjed smo jedli hobotnico v solati in tatarski biftek. Potem je bila na vrsti mamina najboljša goveja župica. Glavna jed pa je bila puranja rolada s pistacijami in slanino v vinski omaki s šalotkami, njoki in krompir "alla Jasna" (kuhan narezan krompir zmešam z kislo smetano in malo vegete, prekijem z naribanim sirom in zapečem...njami). Potem pa še princeske in trebuhi so nam že skoraj zamerili, ker smo jih tako nabasali!

In potem nas je obiskal Božiček. Daril je bilo toliko, da je moral kar dvakrat nazaj v kočijo po njih, najbolj pa je bil seveda nad njim navdušen Nik. Dobil je seveda to, kar je napisal v pismo (avtocesto), Božička pa se letos ni sploh nič bal, ampak mu je celo zapel pesmico. Najbolj aktualna trenutno je pesmica iz risanke Veseli avtobuski. Obljubil je tudi, da bo naslednje leto še bolj priden in da bo ubogal tudi atija in omo, ne samo mamice. Božiček je bil seveda Mirin mož Dušan, ki je s svojim smislom za humor poskrbel tudi, da smo vsi ostali skoraj popokali od smeha ob njegovih besedah.