Naporni december

Po mojih zapisih v blogu se vidi, da decembra ni bilo kaj dosti časa za pisanje. V šoli imam namreč v decembru običajno praznični koncert s pevskimi zbori, letos pa nas je decembra čakal Dan šole, posvečen 105. obletnici zgradbe naše šole. Ker mi je malo manjkal moj koncert, sem pač to prireditev izkoristila, da se zbori predstavijo. In smo skoraj večino programa izvedli mi. Z veseljem, seveda. Je bilo pa naporno. Zamislila sem si namreč, da bi v prvem delu programa z mladinskim zborom izvedli tekmovalni program, ki je seveda kar zahteven, na koncu pa bi "vsekali" še z afriškimi ritmi in plesom. In smo naštudirali...

Izvedli smo tečaj afriškega bobnajnja, se nato redno sestajali enkrat do dvakrat tedensko in utrjevali program, z zborom študirali afriške pesmi in jim nato dodali še afriško koreografijo. In potem je bilo treba to vse še združiti. No, rezultat je bil več kot super.

Tako kot sem si zamislila... publiko smo presenetili in navdušili...

Tudi nekaj ponudb za delo sem dobila, ha-ha-ha...

Navdušenje nad bobnanjem pa je sedaj takšno, da imamo v januarju najprej eno delavnico za učitelje (prijavilo se jih je 15), potem še eno za male nastopajoče bobnarje, in kakšne tri začetne tečaje za druge učence... Prava mala bobnarska revolucija na naši šoli.

YES!!!

Tinka II.

Neke krasne nedelje sva z Nikom brskala po internetu, oziroma po "Bolhi". Iskala sva, če bi slučajno našla kakšno lepo mucico. In glej, glej, najdeva isti oglas, preko katerega sva kupila Tinko. Torej imajo spet mladičke. Ostala je še samo ena samička, Tinkina sestrica.

In jaz ne bi bila jaz, če ne bi pri priči sedla v avto, šuska v Šentjur pri Celju, in šuska nazaj domov z novo muco.

Ker je nova muca skoraj do potankosti enaka prejšnji, Nik niti slučajno ni hotel slišati, da bi bilo muci ime kakorkoli drugače kot spet Tinka.

In tako imamo spet Tinko...

Miklavž nam je trkal po vratih

Letos sem bila pa res malo nesramna. Velike tri decembrske može sem lepo izkoriščala ves december. Pri vzgoji namreč. Kadarkoli je moj "vražji" Nik postal preveč "vražji" in se ga ni dalo prepričati, da bi morda nehal jeziti mamico, sem mu rekla, da ga gotovo Božiček gleda skozi dimnik in že črta eno darilo iz njegovega seznama. Najprej je seveda odreagiral čisto pametno in mi rekel, da Božiček pa ja ne more videti skozi dimnik k nam v stanovanje, potem sem ga seveda prepričala, da ima v steni čisto majhno luknjico skozi katero kuka in otrokom riše črne pike, če niso pridni. Ko pa vidi, da so pridni, kakšno piko tudi zbriše. In tako smo črne pike ves december pisali in tudi brisali.

Pa Miklavž je tudi zelo priročen za take stvari, ko pripelje zraven še Parklja, ki potem poredne otroke odnese v žaklju....

No, mi smo bili potem tako pridni, da Miklavž ni niti prišel v hišo (še nimamo kostuma za Miklavža), ampak je samo zaropotal po vratih. Ko sva prišla z Nikom ven, naju je na pragu čakalo darilo, verige pa so že ropotale pri sosedovih. Očitno je bil Miklavž z Parkljem že pri Davidu...

Šejk poskusno v stanovanju

Preden se je rodil naš Nikec, je bil naš dalmatinček Šejk stanovanjski pes. Ker pa je malo nepredvidljive sorte in zelo hud, je na njegovo žalost moral po Nikovem prihodu domov izkusiti življenje zunaj hiše. In se je zelo dobro navadil. Kmalu se je navadil tudi na Nika in zdaj smo vsi zelo dobri prijatelji.


Odkar pa nimamo več naše Tinke, nam je v stanovanju kar nekaj manjkalo. Pa sem pomislila, da bi mogoče zdaj, ko je Nik že večji, lahko poskusili Šejka spet navaditi na gosposko življenje v hiši.

Seveda je bil Šejk takoj za stvar! Najprej hopla v bano, potem pa šuska v dnevno sobo. Nik je bil navdušen, jaz pa najprej tudi, nato pa vedno manj. Tepih je bil naenkrat poln malih ostrih belih dlak in moje celodnevno čiščenje stanovanja je bilo v trenutku izničeno.

Revež Šejk je sicer eno noč res prespal v stanovanju, da se je vsaj dodobra posušil od kopanja, drugi dan pa se je njegova kratka uživancija končala. Pa ne zaradi svinjarije v stanovanju (no, malo tudi zato), zmedel me je namreč njegov pogled. Ko je imel Šejk igranja z Nikom dovolj, Nik pa je še kar rinil v njega in ga vlačil.... ga je Šejk tako grdo pogledal, da me je kar zmrazilo.

In kot sem že rekla, Šejk je zelo nepredvidljiv pes, res ne upam tvegati, da bi ugriznil otroka, ker mu kaj ne bi pasalo. Poskusno bivanje v stanovanju propadlo!!!

Žal, Šejk, boš moral nadaljevati svoje življenje v pesjaku. Mi pa se bomo z veseljem s tabo igrali, ko bomo zunaj.

Adijo, koze!!!

No, tako smo izgledali z kozami... Tista "opasna" na ritki je še pustila malo brazgotinico, ostalih pa ni več, odpadle so tudi zadnje krastice iz glave, ki so bile najbolj vztrajne.
Zdaj pa si res upam reči, da je bila to najlažja bolezen, kar smo jih dali skozi. Meni se zdi še običajen prehlad hujši. Verjetno smo tudi imeli malo sreče, da je šlo vse tako super mimo, hvala Bogu!
Je pa res, da odpornost otroku po kozah res zelo pade in že prvi teden v vrtcu je fasal prehlad, ki se še vedno vleče.

In so prišle "kozice"...

Vodene kozice namreč!
V vrtcu so nas opozorili, da razhajajo vodene koze v skupini, naj bomo torej pozorni. Vsak dan je potem vzgojiteljica povedala, kako so katerega od otrok poslali domov z vročino in pikicami. Groza! In tako čakaš vsak dan, kdaj bodo "pikice" obiskale tudi nas. In nismo dolgo čakali. Sicer se mi je zdelo, kot da bi Nik počakal, da bom jaz doma, kajti v petek sem delala še do sedmih zvečer, potem sem prišla domov in je bilo še vse v najlepšem redu, ob osmih zvečer pa evo ti ga, vročina in prve tri pike.
Tako sem imela en teden prisilnih počitnic, ki mi sicer v največji gužvi decembra niso ravno prav prišle, ampak kaj č'mo!!!
Skratka, prvih pet dni so pikice kar nastajale in nastajale, najprej po hrbtu, potem po trebuhu, po lulčiju, po lasišču, obrazu, nogicah... No potem so se začele počasi sušiti. Moram reči, da vse skupaj sploh ni nič groznega. Kozice baje srbijo za znoret. No, našega NIka ni nič kaj preveč srbelo, vse skupaj smo prestali brez vseh zdravil. Dobili smo sicer sirup Claritine, vendar ga za nič na svetu ni hotel pojesti. Pa naj te srbi, sem si mislila. Pa ga ni. Le eno dvakrat se je ponoči v spanju čohal po lasišču, to pa je bilo tudi vse. Vročino je imel samo prvi dan (37,5)in potem še četrti dan (39), drugače pa je bil prav dobre volje. Edino kar je bilo najhuje, da sva morala biti ves teden doma. Šele v petek sva šla malo ven na dvorišče. Kako se je revež razveselil svojih igrač!!! Kot da jih ne bi videl najmanj dve leti...
In jutri že gremo v vrtec, jaz pa v službo.

Spet izobraževanje

Spet izobraževanje in spet z užitkom. V petek in soboto smo v Rogaški Slatini imeli seminar Zborovska šola. Tokrat je bila predavateljica Karmina Šilec in seveda je bilo ZAKON!!!
Kdor zna, pač zna.
Doma se torej ni dogajalo nič pametnega, ker sem bila ves teden veliko odsotna, bom pa zdaj toliko bolj pametna, ko sem toliko znanja dobila, ha,ha,ha....

Aja, NIku se seveda je dogajalo, tudi brez mene. V četrtek so imeli v vrtcu slikanje za koledarje, v petek pa so šli z avtobusi v lutkovno gledališče!
Kaj so gledali? Nimam pojma. Je bil enkrat ati zadolžen za vse, kar se otroka tiče...

Mali Tim

Malo sem šlampasta ali pa čas ni moj gospodar... bi lahko rekli temu.

Dva meseca prepozno namreč pišem novico, ki bi zaslužila biti zapisana že 20. septembra 2007.

Takrat se je namreč rodil naš novi družinski član Tim. Srečna mamica je postala Mitjeva sestra Mojca, srečen očka pa njen Dejan...

No, pa naj v opravičilo napišem, da prej nisem imela nobene Timove slikice...

Zdaj pa jih imam, evo!

Mesec rojstnih dnevov

November je očitno mesec, ko je v naši družini veliko praznovanja. Najprej je praznoval Mitja, žal pa se jaz nisem mogla udeležiti družinskega kosila, ker sem s trebušno gripo (ali kaj je to pač bilo), ležala doma.

Na sliki je moj Nikec s svojo prababico (omo Pavlo) in pradedkom (dedijem Dančijem).

Tu pa z botrco...

No, potem je praznovala oma, ampak to smo že opisali.

To soboto pa smo imeli kar dva rojstna dneva. Najprej smo šli na kosilo, ker je praznoval stric Gogi (Mitjev brat), nato pa še k sosedu Davidu, ki je upihnil že četrto svečko. Tam je bilo seveda Niku najbolj zanimivo, saj je bilo kar nekaj otrok. Ful so uživali. Nik še danes cel dan govori: "Mami, titi fantki so fajni! Fajn je b'lo pri Davidu!"

Delavnice afriškega bobnanja

Uauuu!!!
Ta teden smo z otroci v šoli izvedli tri delavnice afriškega bobnanja. Delavnice je vodil Damir Mazrek, ki se je prvič srečal z bobni pri Ninu Mureškiču (upam, da sem priimek zapisala prav), nato pa se je izpopolnjeval pri mnogih priznanih mojstrih s tega področja.
Danes lahko rečem, da je mojster Damir. Kar ne morem verjeti, kaj mu je uspelo narediti na samo treh delavnicah po dve uri. Res mojstrsko!!!
Najprej me je skrbelo, kako bomo sploh kaj uspeli narediti v samo šestih urah, a že po prvih dveh urah ni bilo nobene bojazni več. Damir je res car!
Otroci so hitro osvajali nove in nove ritme in tako smo v teh treh dneh pripravili komplet spremljave dveh afriških pesmi za naš pevski zbor, vključno z inštrumentalnimi deli, s katerimi se bomo predstavili ob Dnevu šole v mesecu decembru.
Upam, da nas bo na prireditvi spremljal tudi Damir, da se mu še enkrat primerno zahvalimo...

V teh dneh imam samo en problem. Ne morem spati, ne morem delati nič drugega, ker mi noč in dan po glavi hodi samo BAS BAS SLAP TON TON SLAP....
Še ko čistim, čistim v ritmu, po računalniku tipkam v ritmu, skratka, afriški ritmi so z mano podnevi in ponoči...

Bobnanje je zakon!

In tu je moja nova pridobitev!!!
Odkar hodim v tečaj afriškega bobnanja, sem želela pravo afriško djembe! Original. In sem skoraj znorela, kajti v celi Sloveniji je ni bilo za dobit. Vsak dan sem okoli obrnila internet, preklicala vse trgovine z glasbili v Sloveniji, vprašala vse možne ljudi... Ne, prave afriške ni.
Potem se spomnim na trgovino Sariko v Mariboru in tam najdem malo djembe, bolj turistično varianto, ampak za učence v šoli in kasneje za Nika bo dobra. 50 eurov, ni panike.
In potem pazi metodo! Na nekem forumu o djembah najdem izjavo nekega gospoda, da lahko zrihta djembe. Datum je bil sicer leto 2005, ampak ne bodi nor, jaz ga pokličem. Malo je bil začuden, on nima več nobene, mi pa je povedal za trgovino v Ljubljani Tri muhe. Tam imajo različno afriško blago. Kličem... Yes!!! Imajo štiri djembe iz Ghane.
In smo se seveda morali v tistem trenutku odpeljati v Ljubljano. Malo me je sicer stisnilo, ko je gospa rekla 260 evrov... Ampak, glede na to, kako dolgo sem jo iskala... Je bila takoj moja!
In jo imam, HA!


In zdaj pridno vsak dan vadim... Nik pa pravi: "Mamica, nehaj, mene uhe bolijo!"

Vrtec me bo spravil ob živce!!!

Zdaj pa je že tretji mesec, odkar smo v vrtcu, pa še vedno kriza. Sicer občasna, kar se tiče joka, in stalna, kar se tiče hrane. Pride teden, ko vsako jutro jokamo in pride teden, ko je vse O.K. Sicer vzgojiteljica pravi, da je vse vredu že, ko pridem do avta in tudi, ko pridem po njega, je čisto vesel in dobre volje. Ful sem vesela, ker ima že tudi prve prijatelje. In sicer na prvem mestu je fantek Haris, ki je zakon. Ko se vidita, se objameta, tudi kakšen poljubček na ličko pade... Na žalost pa Harisa velikokrat ni v vrtcu. Njegova mamica je namreč v porodniški in je doma in zgleda, ga večkrat kar pusti doma. Nik pa žalosten: "Spet ni b'lo Harisa!"
No, poleg Harisa so mu pri srcu še trije otroci: Alen, Ema in Tara.
Res je vrtec pozitivna stvar, otrok se socializira, spozna prijatelje, odkar je v vrtcu, se sam sezuje in obuje, sleče in obleče (malo bolj "šlampasto" sicer), si umije roke...
Ampak hrana v vrtcu mu pa ni dobra. Res je Nik zelo izbirčen otrok in ker je že od petega meseca zelo neješč, smo mu pač pripravljali jedi, ki jih ima rad. In ni bilo nikoli problema. Juha je zakon, če je goveja ali kurja, tudi kakšna zelenjavna ali gobova pride v poštev, pa testenine, pire krompir in njoki, mesa sploh več ne je (ga je do poletja), sladkarij nima rad, peciva sploh ne je, sadje je zakon, če je seveda primerno olupljeno in narezano...
V vrtcu pa je seveda drugače. Za zajtrk je suhi kruh, pa še to samo pol koščka. Kosilo pa odvisno, kaj je. Juhe ponavadi nimajo "pavi otus" - pravi okus, in tako smo spet pri suhem kruhu ali pa nič. Zadnjič, ko so imeli govejo juho z ribano kašo, je baje pojedel tri krožnike. In ko so bili njoki, je tudi vse pojedel. In tako pridemo večinokrat domov sestradani in dehidrirani...
In me to jezi. Ali res ne morejo gospe vgojiteljice nekako otroka prepričati, da bi malo poskusil?
Vsak dan enako, hladnokrvno dobim odgovor: "Tri žličke juhe je pojedel, pa pil tudi ni skoraj nič!"
In potem bi rada popoldan vse nadoknadila. Pa ne gre, valjda da ne!
K vragu pa še njihova "zdrava prehrana"! Če je to zdravo, da otrok nič ne poje!

Naša oma praznuje

9. novembra naša oma praznuje svoj 75. rojstni dan!!! In tako smo v nedeljo praznovali. Jedli in pili smo cel popoldan in prav krasno je, ko se zbere cela družina. Prvič v življenju smo bili v popolni zasedbi, tudi punce ominih vnukov so prišle. Razen Nik še ni pripeljal svoje ljubice...

V celotni družini imamo samo dva mala škrateka, to sta Nik in Tisa, ki sta seveda imela polno dela eden z drugim ter z bonboni, ki so kar deževali s strani gostilniškega osebja.
Za svojo zaveznico pa sta si izbrala Barbaro in tako mamice sploh nismo prišle v poštev (uf, vsaj enkrat sem imela malo miru, ha-ha...).

Barbari je celo uspelo Nika prepričati, da je malo jedel...















No, zvečer pa se je doma začela druga zgodba, ki se ji reče bolezen.
A tokrat sem bila na vrsti jaz. Hvala bogu, da ne spet Nik. Je bilo pa hudo vseeno. Celo noč sem bruhala, imela drisko, skratka nič kaj prijetno ni bilo, sploh proti jutro, ko več ni bilo v želodcu ničesar, mi ga je pa še vedno obračalo.
V ponedeljek seveda nisem bila sposobna niti hoditi, v torek je bilo že bolje... a glej hudiča, potem me je pa napadlo še na dihalih. In sem cel teden v bolniški, imam slabo vest (ki ti jo vzbudijo, ko pokličeš v službo in poveš, da te ne bo...) in upam, da sem to fasala jaz od Nika, da ne bi slučajno še enkrat zbolel on.

Ah, te bolezni!

V ponedeljek zjutraj sem ravno hotela Nika spakirati v vrtec, sebe pa v službo, ko se mi je zdel malo vroč. Hitro zmerim vročino in.... 37.7!
No, pa bomo kar ostali doma. In smo se cartali ves dan in merili vročino, tja do 38 je kazalo...
Drugi dan pa k zdravniku. Viroza. Malo smo bruhali, poln nos, kašljanje... drugače pa hvala bogu nič hujšega.
Ampak jezi me pa to, da odkar sva v vrtcu, ni bilo niti enega dneva, da bi bil Nik čisto vredu. Iz enega prehlada v drugega...za znoret.
Poleg vsega me bo pa požrlo, ker ta naš otrok tako malo poje. Komaj kaj dobimo v njega. V vrtcu običajno preživi dan ob dveh kosih suhega kruha, potem bi pa jaz rada popoldan vse nadoknadila. Zdaj, ko pa je bolan, pa spet nič. Oh, joj...
Jaz pa sem tako načrtovala, kako ga bom poskusila med mojimi počitnicami malo spraviti v red.

Malo bom še počakala, da se zdravje spravi v red, potem pa, če ne bo nič bolj jedel, grem z njim na vse možne preiskave, pa da vidim, ali je samo neješč, tako izbirčen ali je za tem kaj resnejšega...
Upam, da ne!!!

Pa še jedilnik včerajšnjega dne:
zajtrk: čokolino - pripravim iz štirih žlic - poje približno polovico,
dopoldan - nič,
kosilo: goveja juhica z rezanci - pol krožnika...in nič drugega
eno uro po kosilu: en jugurt in spanje...
ko se zbudi, ga pustim eno uro na miru, potem mu skuham na njegovo željo njoke z omako, poje dva njoka - gotovo...
večerja: abecedna juha iz vrečke (ker se mi res več ne da kuhat, če potem nič ne poje).
No, juhico zmaže in šuska spat...

Adijo, Tinka in srečno!

Zadnjič sem pisala, da naše Tinke ni več. Pa je prišla nazaj. In bila spet naša zlata muca! Danes pa je točno en teden, ko je ni več. Vse smo preiskali, celo okolico, če bi jo slušajno povozil avto. Pa nič. Tinke ni nikjer. Zato mislim, da pa jo je zdaj res nekdo ukradel. Vsem je padla v oči, ker je bila tako lepa. In očitno je nekomu padla malo preveč v oči!
Vso srečo, naša draga Tinka! Naj ti bo pri novih lastnikih vsaj tako lepo, kot ti je bilo pri nas... ali pa še malo bolj!
Mi smo pa ful žalostni!

Mali "zakajček"

Ojoj, kako čas beži!
Ko brskam po starih slikah, se mi zdi, da sem to slikala včeraj... ali pa vsaj prejšnji mesec.... ne pa tri leta nazaj!!!

Ves tisti čas sem komaj čakala, da Nik začne govoriti, da se bova midva lahko pogovarjala, debatirala...

Nik pa si je kot nalašč vzel za to ogrooooomno časa in pri dveh letih še ni skoraj nič govoril. Tudi pri treh je bilo vse skupaj še bolj bogo...

No, pa se je hvala bogu to poletje začelo odpirati, čeprav nekaterih glasov še ne zna povedati, se čisto nič več ne sekiram. Malo težav imam sicer pri besedah GOR in DOL. Nik namreč ne reče G, ampak D in ne reče R ampak L. In tako postane GOR -"dol" in DOL je tudi "dol".

V glavnem... Komaj sem čakala, da se bova pogovarjala, zdaj pa imam!!!

Takole namreč izgleda večina najinih pogovorov:

"Mami, tu ozi lak!" "Ja, Nik, tu vozi vlak." "Zakaj?" "Ker vlaki vozijo po železniških tirih." "Zakaj ozi po tilih?" "Ker po cesti ne more in ne sme!" "Zakaj ne mole cesti?" "Ker po cesti vozijo samo avtomobili..." "Zakaj hamo avtobili?" "Zato, ker je cesta samo za tiste, ki imajo gume na kolesih!" "Zakaj hamo tiste, majo gume?" "Ker bi drugi, na primer vlaki, cesto uničili!" "Zakaj nicili cesto laki?" "Ker so tako težki in nimajo gum na kolesih?" "Zakaj nimajo gum?"..............................................................................................................................

In ko počasi že malo povzdignem glas pri kakšnem od zadnjih odgovorov, Nik začudeno reče:

"Mami, zakaj ti huda daj? Daj jaz vem!" (zakaj se jeziš zdaj, zdaj vsaj vem, kako in kaj...)

In si vsak dan posebaj v zadregi, ko spoznaš, kako malo stvari veš. Hitro ti namreč zmanjka odgovorov, če ne prej, po kakšnem dvajsetem zakajčku sigurno....

Mogoče bom pa fotograf...

Ja, nikoli ne vemo!

Naslednji dve sliki si sicer ne zaslužita objave, kar se tiče modela...

Kar se tiče fotografa, pa zagotovo. To je namreč slikal Nik čisto sam! In me celo okrasil za lego kocko. Brez klobuka se pa je ne moremo slikati...

Jabolko ne pade daleč od drevesa

Da ta rek zagotovo drži, mi moj mali škrat potrjuje skoraj vsak dan. Naj najprej malo opišem sebe (preveč ne, ker vsega res ni treba vedeti). Sem človek, ki napad jeze težko skrijem pred drugimi ali se celo zadržim. Ko me prime, zmečem vse, kar mi pride pod roke, v steno....in sem čisto vredu. Napad in jeza mineta. Te stavke bi morala sicer pisati v pretekliku, ker tega že najmanj pet let nisem naredila! Da ne bo kdo mislil, da vsak dan kaj mečem po stanovanju.

In potem vidiš ti Nika! Če mu kaj ne gre od rok ali pa ga kaj razjezi..."bejžte" vsi proč, ker je isti kot mama (mislim, da ne rabim še enkrat pisati, kako letijo vse igrače v stene).
Verjetno bi morala takrat odreagirati...že kako pač... ampak kaj, ko gledam malo Jasno...
Lahko pa mi kdo svetuje, kaj narediti v takem primeru. Moje "tolažilno" mnenje je sicer, da je takšno obnašanje za tisto osebo čisto O.K., ker ne zadržuje jeze in skrbi v sebi, malo manj pa je seveda prijetno za okolico... Ampak prvo je zdravje, potem pa kultura, so nas učili včasih.
Skratka upam, da bo rek o jabolku veljal tudi na področju glasbe. Po slikah sodeč bi lahko tako rekli, ali ne?

No, tu sem bil še malo manjši...

Tu pa sem že pravi fant!

Afriški bobni

Yes!!!
Končno smo v šoli dobili afriške bobne. Če sem bolj natančna, smo naročili ene djembe, konge (par), ene mini konge in bongose.
Tudi doma imam ene mini konge, sedaj pa sem v fazi iskanja prave afriške djembe...
No, v glavnem, glasbila so sedaj tukaj, nihče pa ne zna nanje igrati.
In tako sem se spravila v tečaj djembe.
Eeeeejjjjjj!!! ZAKON!
Tako bodo sedaj torki popoldan moji! Med 16.30 in 17.30 imamo namreč začetniški tečaj. Navdušena sem, res. Edino moje roke izgledajo kot pri najbolj zgarani stari babici - koža mi je kar popokala, otekline...
Ampak... Se bodo že utrdile. Vaja dela vajenca... aja ne... mojstra!
Zdaj pa ne morem nič več napisati, ker me desna roka tako boli, da je ne morem več kontrolirati...
Pa-pa..

Ju-hu-hu - AVTOBUUUUUS

To pa je bilo doživetje!
Lep jesenski popoldan. Z Nikom sva bila sama doma, pojedla sva kosilo (ki ga letos nosim iz šole),... Ne, ne, ne. Najprej moram razložiti še to. Letos sem se torej odločila, da bom kosilo nosila iz šole. Nik namreč v vrtcu je približno toliko kot kakšna miš, torej je treba pošten obrok pojesti še doma. Da bom pa jaz kuhala ob treh, pa potem ob petih še vedno pospravljala kuhinjo, ne, hvala. In res sem ful vesela. Vsak dan pridem domov s "piskri" in se že po poti v hišo derem: "Kosilo!" In že jemo. Superca!!! Drugi razlog pa je v tem, da jaz vedno kuham to, kar ima naš neješči Nik pač rad. In tako je kar se hrane tiče seveda vedno bolj razvajen. Letos pa jemo, kar pač skuhajo v šoli. Med vikendi se pa razvajamo s tem, kar imamo radi. Pa še z veseljem skuham med vikendom, ker mi med tednom ni treba. Volk sit, koza cela. Gremo naprej.
No, lep jesenski popoldan. Po kosilu z Nikom nisva vedela, kaj bi, pa sem se spomnila: "Greva v Magdalenski park, tam še nisva bila!"
Nik je bil seveda takoj za akcijo, jaz pa sem dobila še boljšo idejo: "Greva z avtobusom!"
To je bilo pa res doživetje. Pa ne vem, za koga je bilo večje!? Za Nika, ki se z avtobusom zelo rad vozi ali za mene, ki sem se peljala z avtobusom po skoraj dvajsetih letih!!!
In ugotovim, da sploh ni slabo iti z avtobusom v mesto. Stane en evro, ne rabiš iskati parkirišča in celo udobni so postali ti novi avtobusi, pa še skoraj prazni vozijo.
In sva šla, do Tabora z avtobusom, peš mimo bolnice v park, tam se je Nik nadirkal in navozil s tobogani.... Potem sva si kupila še grozdje, pa pečene kostanje... in z avtobusom domov.
In sva imela prekrasen dan!

Anica in Albina

Anica in Albina sta vzgojiteljici v našem vrtcu. In sta zakon! Pa ne za mene, ker jih še preslabo poznam, ampak za našega Nika! Kar rečeta Anica in albina, to velja. Tri leta že po malem razlagam, da si damo roko pred usta, ko kašljamo. Nič. Na, zdaj je roka vedno pred usti. "Ja, Nik, kako pa to?" "Anica lekla, molam loko usta, ko tašlam!"
Bravo, Anica!
Naenkrat si znamo obuti čevlje, copate, zavihati rokave, umiti roke.... Trikrat hura za vrtec.
V glavnem, zaenkrat je vse super.
Vsak večer, preden zaspimo, mi Nik pove: "Mama, Anica, Albina hudi!" Pa ga vprašam, če sta bili hudi na njega. "Ne, mama. Dudi otoci ni pidni!" Pa sem vprašala Albino, kako je s tem. In je rekla, da je Nik ful priden in tudi pride takoj povedat, če so drugi otroci na primer previsoko splezali na plezalih: "Albina! Glej!" V glavnem, ful upošteva vse, kar onidve rečeta.
Albina mi je zadnjič tudi rekla, da je Nik res bister fant, da še niso imeli takšnega "mojstra" za razne sestavljanke in da si vse zelo hitro zapomni. Kako je lepo, ko slišiš kaj takega o svojem otroku!
No, naj povem, da smo tudi doma včasih že prav začudeni nad njegovimi sposobnostmi, predvsem kar se tiče spomina. V igri spomin, ki jo Nik zelo rad igra, ga nihče doma ne more premagati. Pa igramo čisto zares in po pravilih. Meni je dosedaj uspelo edino izenačenje z njim.
Redno igramo tudi igrico Ekec, pekec, kurji drekec (toplo priporočam vsem, ker je zakon). Igra je bila tudi nagrajena kot najboljša otroška igra leta 1998. Je za otroke nad štiri leta. Mi jo igramo od Nikovega tretjega leta naprej, pa ga še ni nihče premagal (no, jaz sem ga enkrat)!
Skratka, v vrtec hodimo radi, rastemo tako hitro, da mamica kar ne more verjeti, kako hitro čas mineva, radi se imamo vedno bolj...
Naj kar tako ostane, le da bi tudi mamico ubogal tako, kot Anico in Albino.

Tudi mačke kradejo

No, kaj takega pa še ne!
Malo nazaj sem pisala, da imamo novega družinskega člana - muco Tinko. Muco sva z Nikom kupila preko oglasa v Šentjurju pri Celju. Res je nekaj posebnega, snežno bela, kot je. In večja kot je, lepša je. Po repu ima kar dolgo dlako (podedovala po očetu perzijcu), glavico pa lepo in okroglo (podedovala po mami britanki). Skratka...
Ponoči je naša Tinka vedno spala v stanovanju, podnevi pa se je lahko tudi potepala po bližnji okolici. In zelo rada se je zadrževala pri bližnjih sosedih, ki so jo vsak dan hranili, cartali... Vse lepo in prav, ampak pri nas v ulici je običajno navada, da sosedove muce odganjamo ravno zaradi tega, da se ne bi preveč navadile kje drugje.
Pa recimo, da je do sem še vse lepo in prav. Zadnjič pa Tinke tri dni sploh ni bilo več domov. Klicali smo jo še do enajste ure zvečer, nje pa od nikoder. Pa srečam sosedove na cesti in povprašam po Tinki, če so jo oni kaj videli.
"Jaaaaaaaa! Tinka pa že tri dni spi pri nas v postelji! Ha-ha-ha..."
Skoraj me je kap! Nikoli v življenju mi ne bi prišlo na pamet, da bi si sosedove mačke vabila v hišo in v spalnico! Nesramno! Saj so točno vedeli, da je Tinka naša muca in da sem jo celo kupila, ne pa privlekla kakšne potepuhinje domov. Pa tudi, če bi jo, saj je vendar NAŠA!!!
In srečam Tinko čez dve uri na cesti, jo pokličem... niti pogledala me ni.
Pa sem bila res žalostna. Da ti nekdo tako spelje žival!
No, na srečo je peti dan spet prišla domov in smo jo za dva dni zaprli v hišo, kar spet ni bilo vredu, ker bi muca rada šla ven. In je šla...
Zdaj je ura devet zvečer in Tinke spet ni. Kličem in kličem, ampak v njihovo spalnico me verjetno ne sliši....

Vrtec O.K. - zdravje pa ne

Saj sem vedela, kaj bo. Presneti vrtec! Smo že prehlajeni in to ful!!! Začelo se je že prejšnjo nedeljo ponoči z zamašenim noskom. To se je nekako čez dan pomirilo, potem pa je šlo po dnevih: torek - kihanje do fula, sreda - hripavost, četrtek - zatišje, petek -kašlanje do fula...
Revček se je v vrtcu zbudil in tako kašljal, da ni prišel k sebi. Jokal je in bil čisto iz sebe. Hvala bogu sem ravno v tistem trenutku prišla po njega, da sva se nekako potolažila. No, in zdaj je vikend, mi pa se borimo s tem nesramnim prehladom!
Po vrtcu pa se baje že sprehaja "teta škrlatinka"! Pa neeeee!!!!

Pustolovski park Betnava

Ju-hu-hu, vikend je tu!!!!
In smo ga maksimalno izkoristili, da smo se pocartali, naigrali, naspali, pogledali risanke....
...in spoznali našo še dokaj novo mestno pridobitev: BETNAVSKI PUSTOLOVSKI PARK!
Park sva obiskala sama z Nikom, ker je ati doma spal, saj je revež prišel iz nočne.

Nik je bil navdušen nad prelepim gozdičkom in prav ponosno se je nastavil gospodu, ki dela tam, da mu je nadel varnostno opremo.

Pa sva šla - adrenalinskim doživetjem naproti! Nisem si mislila, da je že za te malčke tako težka proga, vsaj meni se je zdela. Sicer je Nik opravil z celotno progo, vendar ne bi mogla reči, da ravno brez problema. Kar malo ga je bilo strah. Kaka faca!

Ampak moram priznati, da tudi meni ne bi bilo vseeno, če bi morala hoditi po tej vrvi:

V tem delu se je Nik počutil najbolj varno, podobno tudi pri hoji skozi mrežo, pri vseh ostalih pa so se mu kar malce tresle nogice:
No, ob koncu proge se pa spustijo po "zajli" na koleščkih - šuuuuuuuus proti cilju!
Ko sem Nika vprašala, če greva še enkrat po progi, je rekel, da ne. "Daj dudič!" (Kdaj drugič).

Nato sva si ogledala še ostale proge in se odločila, da naslednjič pa je na vrsti mamica!

Komaj čakam! Doma pa je Nik vsem ponosno kazal slike, ki sva jih naredila in obljubil, da bo še šel...

Vrtec - 4. in 5.dan

Čudež!!!
Zdaj pa res ne vem, ali je pomagal vlakec ali kaj drugega...
Nik je v vrtcu začel jesti, ni več jokal in v četrtek je tam celo spal. In potem še v petek...
In sem končno spet zadihala. V četrtek sva seveda takoj šla kupit vlakec, za petek sem pa raje obljubila, da bova samo postavila železnico, ki jo že imamo doma, če bo jedel... Da ne bi slučajno bankrotirala, če bo Nik vsak dan jedel...
Vsak večer me Nik tudi vpraša, kaj delata zdaj Anica in Albina in kaj delajo drugi otroci.
Vrtec mu je že postal malo bolj všeč!!!
Juhuhu...

Vrtec - 3.dan

Sreda. Tretji dan v vrtcu.
Ker sem v službi od jutra do dveh, je danes glavni Mitja.
Prosila sem ga, naj Nika zjutraj nahrani doma, da bo revež vsaj nekaj imel v želodčku. Pa saj ga ne moremo pustiti sestradanega do treh, ko pridem domov s kosilom!
Vzgojiteljice so rekle, da to ni vredu, ker ga tako sploh ne bomo navadili, da bi v vrtcu jedel. Saj to je res, ampak....

Nik danes ni več jokal, ne zjutraj, ne kasneje... jedel pa še vedno ni NIČ!
Pa sem poskusila še drugače. Rekla sem si, da Nik mogoče čuti mojo nervozo...
Poskušala sem o vrtcu govoriti samo z navdušenjem, glede hrane pa sem rekla tako:
"Dokler Nik v vrtcu ne bo jedel, ne dobi nobene igračke več! Ko pa bosta Anica in Albina rekli, danes pa je Nik pridno jedel.... greva takoj po en vlakec!"
Briga me, ali je metoda pametna ali ne, ko bi le pomagala!!!

Vrtec - 2.dan

Zjutraj sva z Nikom odpičila v vrtec. Tja sva prispela malo po osmi uri zjutraj in prosila sem, če lahko malo ostanem. No problem!
Ravno so pripravljali zajtrk. Z Nikom sva sedla za mizo, jaz sem se pogovarjali z drugimi otroci, "občudovala" igralnico, kako je super in oh on sploh.... Nik pa v jok. Eno uro sem bila tam, pa ni nehal jokati. Srce se mi je trgalo...
Mamice najbolj poznamo svoje otroke in njihov jok. To ni bil jok histerije, izsiljevanja... to je bil jok ŽALOSTI!!!
Prinesli so zajtrk, Nik pa ni hotel jesti. Niti koščka kruha ni pojedel, nobene klobase, čeprav je drugače pravi "klobasar"!
Nobeni mamici ne privoščim tega. Jaz sem bila čisto iz sebe. Ko sem videla, da nič ne pomaga, če sem z njim, sem se odločila, da grem domov, pa bo, kar bo.
Živčna sem bila tako, da nisem mogla drugega, kot kaditi in piti kavo. Želodec me je bolel, srce se mi je trgalo...
In sem razglabljala in pametovala. Kako mora biti otroku res hudo, ko ga tako počiš v novo okolje. Sami tujci!
Ko sva se doma pogovarjala, da mora Anici povedati, če ga bo "akat", je rekel, da ne upa! Pa kaj ni to logično??? Čistemu tujcu poveš svojo najbolj intimno stvar...
Pa sem se spomnila, kako je bilo meni, ko sem prvič prišla v službo! Odrasla! Grozno!
Ob dvanajstih je šel Mitja po njega in hvala bogu ni več jokal! Vendar pa ni ves dan pojedel NIČ!
In doma mi je rekel, da on v vrtcu ne bo jedel!!! Ni pravi okus...
Najbolj grozno pa je bilo, ko sem ga gledala celo popoldne doma in ves čas videla v njem globoko žalost. Kadar je govoril, se mi je ves čas zdelo, da ima v grlu cmok...
Revček!
Dejstvo pa je, da če bo to trajalo še dolgo, bom jaz živčna razvalina! V službi se sploh ne morem zbrati, ves čas imam v mislih samo Nika!
Lubček moj, rada te imam!!!

Vrtec - 1.dan

In je prišel 3.september, za mene prvi šolski dan, za Nika pa prvi dan vrtca. Malo me je jezi, da imam takšno službo, da bom vedno zamudila te pomembne dneve v Nikovem življenju, ker je za učitelje pač nemogoče dobiti dopust ravno na prvi šolski dan.
Pa smo angažirali atija.
In sta šla, junaka naša...
Glede na uvajalne dneve sem bila kar brez skrbi. Vendar sem komaj čakala, kdaj bo ura dvanajst, ko smo se dogovorili, da pridemo po Nika.
Ko sem prišla pred vrtec, sem srečala prijatelja, s katerim sem jaz hodila v vrtec in v osnovno šolo. No, zdaj sta pa najina otroka skupaj v skupini.
Vprašala sem ga, kako so preživeli prvi dan v vrtcu, pa mi je rekel: "Bejži noter, tvoj se notri ful joče!" In me je skoraj kap!
Šuska v igralnico!!! Nikec je ves v solzah sedel pri mizi, ko pa me je zagledal, se je vrgel na tla in začel tuliti...
Revček! Pa sva se pocartala in hitro morala oditi iz vrtca, ker tam baje ni fajn. Nimam pojma, kaj se mu je zamerilo. Vzgojiteljica Anica in njena pomočnica Albina sta rekli, da zajtrka sicer ni jedel, je pa pojedel juho pri kosilu. Makarončkov, ki jih ima sicer zelo rad, se ni niti dotaknil.
No, pa smo tam....
Odločila sem se, da bom naslednji dan ostala malo z njim, ker imam ravno čas, saj ob torkih začenjam službo šele ob dvanajstih...

Vrtec - uvajanje

28., 29. in 30. avgust 2007 so bili dnevi, ko so v vrtcu Kekec, kamor smo vpisali našega Nika, potekali uvajalni dnevi. Ker se je nam šolnikom takrat služba že začela, je moral prvič v vrtec z Nikom ati.
Jaz pa .... živčna v službo. Bogu hvala za mobitele!!! In sem klicarila...
Kmalu sem v službi sedela povsem mirno, kajti Mitja je rekel, da je Nik nad vrtcem ful navdušen. Igral se je z igračami, norel po igrišču, skratka delal vse, kar so delali drugi otroci, Mitja pa ni niti pogledal. Nekajkrat mu je celo rekel, naj gre kar domov.
Naj povem še to, da je uvajanje potekalo tako, da so novi otroci prišli vsak dan okrog devete ure in ostali do enajstih. Nobenih zajtrkov, kosil, spanja.... samo igranje in spoznavanje.
Komaj sem čakala, da pridem iz službe in vprašam Nikeca, kako je bilo. Ja, navdušenje!!!
Komaj je čakal, da gre spet.
Drugi dan je bil v vrtcu kar dvakrat. Najprej dopoldan z atijem, nato pa popoldan še z mano. Takrat sem se lahko sama prepričala, da mu je v vrtcu res všeč.
Tudi meni je vrtec všeč. Kako drugače je vse, kot takrat, ko smo mi hodili v vrtec.
Naš Nik bo v skupini "raziskovalci", v katari bo 19 enako starih otrok. Igralnico sestavljata dva prostora. Prvi je razdeljen na štiri kotičke: za matematiko (razne igre za razvijanje logike...), za jezik (knjige, telefoni...), za gradnjo (lego kocke...) in umetniški kotiček (risanje, plastelin...). Drugi prostor se imenuje "blatna mlaka", v njem se pa lahko igrajo s peskom in vodo. No, in tam me je čakalo tudi prijetno presenečenje. V kletki imajo zajčka Rjavka. Otroci pa skrbijo za njega. V igralnici prideš po stopnicah še v prostor "zasebnosti", če se hočeš malo umakniti, pod njim pa imajo prelepo kuhinjo. Skratka, carsko!
No, zraven igralnice je še telovadnica, opremljena z blazinami, žogami, obroči...
Tudi tretji dan uvajanja je bilo vse po starem. Navdušenje!
Nato smo se v zadnjem vikendu (sicer podaljšanem) pošteno pocartali pred zaresnim začetkom tako vrtca kot moje šole...

Konec "počitnic"

Pa je minilo. Poletje namreč. In z njim tudi moj dopust. Na žalost.
Ampak letos je res minilo turbo hitro, sploh ne vem kdaj!
Pa se je začela služba in z njo problemi.
Z našo Zdenko (Nikovo varuško) smo se dogovorili, da ga bo čuvala še avgustovske dni, ko še ni vrtca, mama pa že mora v službo. Dogovorjeno! A v četrtek zjutraj, ko sva se z Nikom že skoraj odpravila od doma, naju je Zdenka poklicala in povedala, da je bolana. Kaj pa zdaj?!
Na mojo srečo je Mitja ravno prišel iz nočne in na njegovo nesrečo ni smel spati, ampak čuvati otroka. Malo nam je pomagala še oma in tako smo nekako pregurali dva dni.
V ponedeljek je bila Zdenka hvala bogu že vredu in spet je bilo vse po starem, tako kot prejšnji dve leti. Vendar ne za dolgo, kajti začenja se VRTEC!
Po eni strani sem navdušena, da se bo naše dete še kaj novega naučilo, na primer delitve igrač, kar mu gre zelo slabo od rok...po drugi strani pa me je strah, kako bo vse skupaj štartalo!
Ko si predstavljam, kako se mora otrok počutiti, ko je prvič v življenju med samimi tujci, četudi prijaznimi in kako je, ko mora dve osebi deliti še z devetnajstimi otroki!
Ah, groza!
No, počakajmo, da vidimo, kako bo!

Dežela pravljic

Za zaključek naših počitnic smo obiskali še Jelenov greben in Deželo pravljic. V čudovitem gozdičku so nas pozdravili liki iz različnih pravljic. Najbolj zanimiva je bila Niku čarovnica, ki je rekla, da ga bo skuhala in pojedla. Očitno je pobegnila iz pravljice o Janku in Metki.

Tudi Nik se je za trenutek prelevil v čarovnico, ampak v "najbolj luštkano čarovnico".
Ko smo prišli do Bedanca, je bil Nik ful posrečen. Bedanec je namreč spal in glasno smrčal. Na tablici pred njegovo kočo je pisalo, da moraš oponašati sovo, če se Bedanec slučajno prebudi, kajti Bedanec se nepopisno boji sove. Nik sploh ni počakal, da bi se Bedanec prebudil, ampak je kar ves čas delal: "Hu-hu, hu-hu..."
Da je bil obisk Dežele pravljic res dobra odločitev, sem vedela ob koncu poti, ko je Nik izstrelil kot iz topa: "Še entat!" (Še enkrat!)
Pa smo rekli, da kdaj drugič... Z veseljem!

Večerno presenečenje

Res je bil hotel Sotelia dražji od ostalih, res pa je tudi, da znajo z gosti.
Ko smo prišli nekega večera z večerje, je nad posteljo gorela luč, na pojštru pa je nekaj bilo...
Ko smo prišli bližje, smo videli, da so kamni - za vsakega izmed nas kamen njegovega nebesnega znamenja.Sicer malenkost, ampak presenčenje je bilo uspešno. Kako lahko človeka razveseli tudi malenkost!

Terme Olimia

Naj povem, da imajo v hotelu Sotelia odlično poskrbljeno tudi za otroke. Vsak dan med 8. in 12. uro dopoldan ter 20. in 21.30 uro zvečer je odprta igralnica, kjer se otroci lahko igrajo skupaj s starši (če so mlajši od šest let) ali sami (če so starejši).
V igralnici je polno igrač, otroci lahko rišejo, gledajo risanke, poslušajo pravljice.... in še mnogo drugega.
Nik je bil zelo navdušen in takoj si je našel prijateljico, sicer malo starejšo, ampak je bil čisto srečen.
Najprej sta si skupaj ogledala risanko....

...nato pa norela z balonom do onemoglosti.Ker zaradi dobre družbe ni imel časa barvati, si je pobarvanke odnesel v sobo. Hvala bogu, smo imeli vodene barvice in čopiče zraven. In je barval...

Naj povem, da do sedaj Nik ni in ni hotel barvati pobarvank! In zato me je skoraj kap, ko sem videla rezultat:

No, nisem ravno likovnik, ampak meni se je zdelo za prvo otrokovo pobarvanko odlično!

Se mi zdi, da je Nik mali perfekcionist. Dokler ni prepričan, da bo nekaj znal, noče niti poskusiti. In ko se končno nečesa loti, to obvlada. Se mi vsaj zdi, no.

Tudi zunaj imajo krasno otroško igrišče oziroma igrala, kjer smo tudi vsak dan uživali.

Sicer pa je bil Nik seveda najbolj navdušen nad bazeni. Najbolj pa se je razveselil dveh stvari:da je ugotovil, da se z rokavčki v vodi ne potopiš in ne rabiš mame vedno držat okrog vratu, druga pa je bila, da imajo v bazenu šank s stoli pod vodo. To je bila akcija, da je on lahko sedel pod vodo in jedel sladoled v bazenu!

Dopust, 2.del

In je prišel čas težko pričakovanega dopusta. Rezerviran smo imeli termin v campu v Vrsarju.

Dopoldan, 7.avgusta, se, že začela pakirati za morje, ko se je začelo oblačiti. Hitro sem pogledala na internet, kakšna je napoved vremena za Hrvaško. In..... sranje!

Vsak dan slabše. Sreda - oblačno, četretk, petek, sobota, nedelja - dež, ponedeljek, torek - nevihte....

Kaj pa sedaj?

Morje definitivno odpade. Kaj pa naj počnemo v campu, v prikolici ob takšnem vremenu? Nič.
Pa gremo v toplice, tam se lahko kopamo ne glede na vreme.

In smo poklicali v terme Olimia in dobili prosto zadnjo sobo. Soba je bila sicer v hotelu Sotelia, ki je najnovejši in najlepši, hkrati pa tudi najdražji. Pa smo vseeno šli.

In bili zelooooooo zadovoljni.

Prvo presenečenje nas je čakalo, ko smo vstopili v sobo in nas je na televiziji pričakal naslednji napis:

Navdušeni smo bili tudi nad opremo sobe in celotnega hotela. Ves hotel je v stilu bambusa in glede na to, da je hotel zgrajen v letu 2006, je logično, da je tudi oprema ful dobra (beri nova).

Sobe so velike, prostorne, z ogromno kopalnico in kar velikim balkonom.

Mene je navdušila ikebana (ali kako bi se temu lahko reklo) iz treh debelih bambusovih palic. Če kdo ve, kje bi jih lahko dobila, naj mi javi. Ful bi imela takšno stvar doma.
Tudi v kopalnici niso pozabili na bambus...

Poletni dnevi doma

Letošnje poletje smo kar veliko dni preživeli doma. Se mi zdi, da mi je bilo tako še kar najbolj "komot".
Nik je užival na dvorišču, jaz sem v miru pila svojo kavico, se malo igrala z njim, vmes skuhala kosilo...
Skratka, če si doma, imaš vse lepo pri roki.





Igrač bo počasi že toliko, da lahko kmalu odpremo kakšen zasebni vrtec, ha-ha-ha...
Saj vem, da je to že malo noro, če te pa pritegne... če ne embalaža, pa cena.



Da je bil med kuhanjem kosila mir, smo pa uporabili metodo iz Nejinega bloga, postavili tablo in na hitro pripravili atelje.
Pa je bil mir pri hiši...