In so prišle "kozice"...

Vodene kozice namreč!
V vrtcu so nas opozorili, da razhajajo vodene koze v skupini, naj bomo torej pozorni. Vsak dan je potem vzgojiteljica povedala, kako so katerega od otrok poslali domov z vročino in pikicami. Groza! In tako čakaš vsak dan, kdaj bodo "pikice" obiskale tudi nas. In nismo dolgo čakali. Sicer se mi je zdelo, kot da bi Nik počakal, da bom jaz doma, kajti v petek sem delala še do sedmih zvečer, potem sem prišla domov in je bilo še vse v najlepšem redu, ob osmih zvečer pa evo ti ga, vročina in prve tri pike.
Tako sem imela en teden prisilnih počitnic, ki mi sicer v največji gužvi decembra niso ravno prav prišle, ampak kaj č'mo!!!
Skratka, prvih pet dni so pikice kar nastajale in nastajale, najprej po hrbtu, potem po trebuhu, po lulčiju, po lasišču, obrazu, nogicah... No potem so se začele počasi sušiti. Moram reči, da vse skupaj sploh ni nič groznega. Kozice baje srbijo za znoret. No, našega NIka ni nič kaj preveč srbelo, vse skupaj smo prestali brez vseh zdravil. Dobili smo sicer sirup Claritine, vendar ga za nič na svetu ni hotel pojesti. Pa naj te srbi, sem si mislila. Pa ga ni. Le eno dvakrat se je ponoči v spanju čohal po lasišču, to pa je bilo tudi vse. Vročino je imel samo prvi dan (37,5)in potem še četrti dan (39), drugače pa je bil prav dobre volje. Edino kar je bilo najhuje, da sva morala biti ves teden doma. Šele v petek sva šla malo ven na dvorišče. Kako se je revež razveselil svojih igrač!!! Kot da jih ne bi videl najmanj dve leti...
In jutri že gremo v vrtec, jaz pa v službo.