Meni najlepši dan v celem letu je zagotovo božični večer. Čarobnost tega prazničnega dneva me vedno čisto prevzame. Pisanje pisem Božičku, skrite želje, nakupovanje, nič službe, čas samo za bližnje...in večerja z družino. Pričakovanje, kaj bo prinesel Božiček... In kdaj bo potrkal na vrata...
Vse to se seveda trudim prenesti tudi na mojega Nikeca. Tako sva letos prvič napisala pismo Božičku, ga nastavila na okensko polico in drugo jutro ugotovila, da ga ni več. Torej so ga ptički odnesli Božičku tja na daljni sever. Žal sva zamudila prihod dedka Mraza pod Pohorsko vzpenjačo. Tako rada se še spominjam, kako smo ga z mamico in atijem vsako leto čakali. In ko sem videla sliko v časopisu, da se je letos pripeljal s sedežnico, se mi je kar srce paralo, da nismo bili zraven. Pa drugo leto.
Ves december sva prebirala samo knjigice z božično vsebino. Kot sem že omenila v enem od prejšnjih zapisov, sva tudi ves mesec štela, koliko črnih pik je napisal ali zbrisal Božiček... in bila zato bolj pridna.
Malo manj prijetno je bilo nakupovanje hrane tik pred zdajci, ko ne najdeš niti parkirnega prostora, potem pa se prerivaš po natrpanih trgovskih centrih in porabiš eno uro, da se pripelješ iz Pobrežja do Europarka. Noro!
Stanovanje sva tudi okrasila že v začetku decembra, hišo smo opremili z lučkami, potem pa sva hodila na sprehode po okolici in ocenjevala okrasitev hiš. Hiša, ki ni imela nobene lučke, je dobila oceno ena. Naša je seveda dobila petko, ha-ha-ha... Prvič letos je Nik tudi dovolj velik fant, da je mamici vse pomagal. Skupaj sva postavila jelko, skupaj sva jo okrasila, skupaj sva pekla praznične dobrote.
In tako je prišla naša božična večerja. Letos smo bili doma, v spodnjem nadstropju pri omi, prišla pa je tudi moja sestra Mira z vso družino. Pridružil se nam je še bratranec iz Nemčije in tako nas je bilo za mizo deset. Z Miro sva pripravili okusno večerjo. Za predjed smo jedli hobotnico v solati in tatarski biftek. Potem je bila na vrsti mamina najboljša goveja župica. Glavna jed pa je bila puranja rolada s pistacijami in slanino v vinski omaki s šalotkami, njoki in krompir "alla Jasna" (kuhan narezan krompir zmešam z kislo smetano in malo vegete, prekijem z naribanim sirom in zapečem...njami). Potem pa še princeske in trebuhi so nam že skoraj zamerili, ker smo jih tako nabasali!
In potem nas je obiskal Božiček. Daril je bilo toliko, da je moral kar dvakrat nazaj v kočijo po njih, najbolj pa je bil seveda nad njim navdušen Nik. Dobil je seveda to, kar je napisal v pismo (avtocesto), Božička pa se letos ni sploh nič bal, ampak mu je celo zapel pesmico. Najbolj aktualna trenutno je pesmica iz risanke Veseli avtobuski. Obljubil je tudi, da bo naslednje leto še bolj priden in da bo ubogal tudi atija in omo, ne samo mamice. Božiček je bil seveda Mirin mož Dušan, ki je s svojim smislom za humor poskrbel tudi, da smo vsi ostali skoraj popokali od smeha ob njegovih besedah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar