Naš Nik v nedeljo, 27. aprila praznuje že svoj četrti rojstni dan. Jutri, v soboto, pa imamo doma rojstnodnevno zabavo. In ker je Nikova frizura bila še najbolj podobna "petarda varianti", sva morala danes nujno še k frizerju. To sem se sicer spomnila šele ob pol sedmih zvečer, najina frizerka Majda pa dela samo do šestih. Pa sva se odpravila v Merkator center v salon Simple, kjer imajo odprto malo dalje.
No, tu pa se začenja najina zgodba. Nik je imel sedaj frizuro "gobico", pa sem si zaželela malo spremembe. Vprašam, kako kaj strižejo otroke? Mlada, totalno nekomunikativna deklica nekaj zmuti... In sprašuje mene. Kaj mislite, koliko bi ga postrigla tukaj, pa kako bi ga postrigla tukaj, kaj pa če bi tako.... In ji povem (zelo prijazno), da jaz nisem frizerka in da ne vem. Pač ga naj postriže malo bolj na kratko. In začne. Slow motion.... Bolj počasi, kot je strigla ona, sploh ne gre. Kot da ne bi vedela, kako in kaj se naj sploh loti Nikove glave. Mine pet minut, pa še kar mučka in češe in malo striže en in isti pramen las na vrhu glave. In me spet vpraša, kako pa naj tukaj postriže.
Spet ji povem, da jaz nisem frizerka, v mislih pa že premlevam, kaj naj naredim. Ali ne bi bilo boljše otroka pobasat, počakati na soboto in iti k najini Majdi... Preden ta koklja kaj zafrkne!
Potem začne spet ona, da bi bilo boljše, če počakava še kakšen mesec, da mu spodnji lasje še malo zrastejo in bo potem lažje naredila enakomeren prehod. HALO!!! Frizure več sploh ni, ona pa bi še čakala en mesec. No way! Striži na kratko, pa boš lahko naredila normalen prehod.
In vzame strojček in z njim mučka in mučka po glavi. Opazim, da tudi s strojčkom ne ve, kaj naj si počne in kje naj neha, da ne bo otrok kot vojak! No, ko je ob strani in zadaj končala (malo predaleč proti vrhu sicer in total neenakomerno), je vzela spet škarje v roko, da bi še nekaj sčarala na vrhu glave. Pa ji ni in ni šlo. V meni pa je iz minute v minuto bolj vrelo. Sem mislila, da bom dobila živčni zlom. Nik pa katastrofa pri glavi!
In potem me koza spet vpraša, kako pa naj ga zdaj postriže. In sem znorela!!!
Tako še v življenju nisem nikogar nadrla! Po glavi mi je rojilo samo to, da jutri praznujemo rojstni dan, ona mi pa zajebe otroka do fula!
"Zdaj pa v tem trenutku nehajte striči, plačam, kolikor sem dolžna in grem. Če nimate pojma o striženju, mi to povejte, preden začnete, ne pa sedaj, ko ste mi otroka zafrknili do konca! In naslednjič, ko boste strigli otroka, mu zmočite lase, da mu ne bodo suhi lasje leteli v oči. Pa naslednjič se lotite spet kakšnega otroka šele, ko boste znali malo hitreje striči, oziroma boste sploh znali striči! Kateri otrok pa vam bo sedel tukaj dve uri, da bo vam ratalo kakšno frizuro skupaj spraviti!" Grrrrrrrrrrrr, sem bila jezna, da sem se tresla zraven! Pa res sem se prav konkretno drla na njo.
In sva šla, in celo plačati nisva rabila nič, ne moreš verjeti!
Kapuco na glavo in sva šla (brez kapuce namreč ne bi šlo, ker je zgledal približno tako, kot moje punčke, ki sem jih kot otrok kdaj postrigla).
Hvala Bogu, sva po mobitelu dobila Majdo, ki naju je ob osmih zvečer reševala iz zagate.
Zdaj smo sicer ful kratko postriženi, ampak je kar dobro rešila zadevo!
Majda, nikoli več te ne bomo menjali!
No, tu pa se začenja najina zgodba. Nik je imel sedaj frizuro "gobico", pa sem si zaželela malo spremembe. Vprašam, kako kaj strižejo otroke? Mlada, totalno nekomunikativna deklica nekaj zmuti... In sprašuje mene. Kaj mislite, koliko bi ga postrigla tukaj, pa kako bi ga postrigla tukaj, kaj pa če bi tako.... In ji povem (zelo prijazno), da jaz nisem frizerka in da ne vem. Pač ga naj postriže malo bolj na kratko. In začne. Slow motion.... Bolj počasi, kot je strigla ona, sploh ne gre. Kot da ne bi vedela, kako in kaj se naj sploh loti Nikove glave. Mine pet minut, pa še kar mučka in češe in malo striže en in isti pramen las na vrhu glave. In me spet vpraša, kako pa naj tukaj postriže.
Spet ji povem, da jaz nisem frizerka, v mislih pa že premlevam, kaj naj naredim. Ali ne bi bilo boljše otroka pobasat, počakati na soboto in iti k najini Majdi... Preden ta koklja kaj zafrkne!
Potem začne spet ona, da bi bilo boljše, če počakava še kakšen mesec, da mu spodnji lasje še malo zrastejo in bo potem lažje naredila enakomeren prehod. HALO!!! Frizure več sploh ni, ona pa bi še čakala en mesec. No way! Striži na kratko, pa boš lahko naredila normalen prehod.
In vzame strojček in z njim mučka in mučka po glavi. Opazim, da tudi s strojčkom ne ve, kaj naj si počne in kje naj neha, da ne bo otrok kot vojak! No, ko je ob strani in zadaj končala (malo predaleč proti vrhu sicer in total neenakomerno), je vzela spet škarje v roko, da bi še nekaj sčarala na vrhu glave. Pa ji ni in ni šlo. V meni pa je iz minute v minuto bolj vrelo. Sem mislila, da bom dobila živčni zlom. Nik pa katastrofa pri glavi!
In potem me koza spet vpraša, kako pa naj ga zdaj postriže. In sem znorela!!!
Tako še v življenju nisem nikogar nadrla! Po glavi mi je rojilo samo to, da jutri praznujemo rojstni dan, ona mi pa zajebe otroka do fula!
"Zdaj pa v tem trenutku nehajte striči, plačam, kolikor sem dolžna in grem. Če nimate pojma o striženju, mi to povejte, preden začnete, ne pa sedaj, ko ste mi otroka zafrknili do konca! In naslednjič, ko boste strigli otroka, mu zmočite lase, da mu ne bodo suhi lasje leteli v oči. Pa naslednjič se lotite spet kakšnega otroka šele, ko boste znali malo hitreje striči, oziroma boste sploh znali striči! Kateri otrok pa vam bo sedel tukaj dve uri, da bo vam ratalo kakšno frizuro skupaj spraviti!" Grrrrrrrrrrrr, sem bila jezna, da sem se tresla zraven! Pa res sem se prav konkretno drla na njo.
In sva šla, in celo plačati nisva rabila nič, ne moreš verjeti!
Kapuco na glavo in sva šla (brez kapuce namreč ne bi šlo, ker je zgledal približno tako, kot moje punčke, ki sem jih kot otrok kdaj postrigla).
Hvala Bogu, sva po mobitelu dobila Majdo, ki naju je ob osmih zvečer reševala iz zagate.
Zdaj smo sicer ful kratko postriženi, ampak je kar dobro rešila zadevo!
Majda, nikoli več te ne bomo menjali!
Ni komentarjev:
Objavite komentar