Bolanček

Nik pa ve, kdaj mora. Zboleti namreč.
Že večkrat se je zgodilo, da je bodisi počakal, da sem prišla iz službe, bodisi, da se mi končajo kakšne druge obveznosti. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, da bi zbolel pred mojim tekmovanjem, ki ga seveda nikakor ne bi mogla, niti želela prešpricati.
Ves teden je bil namreč ful prehlajen, kašljal je, ampak na srečo nič drugega.
No, v četrtek sem prišla iz Zagorja sredi noči, ko pa sva se zjutraj zbudila, je imel oči zalepljene skupaj. Revček. Pet minut sem mu umivala z vatico in kamilicami, da je sploh lahko odprl očke.
Potem je bilo ves dan vse O.K., ponoči pa sem mislila, da zraven mene leži mali radiator. Ful je gorel. Pa mu nisem niti merila vročine, naj kar telesce opravi svoje in se bori proti nesramnim bacilom, ali komurkoli že pač.
Zjutraj smo bili spet pet minut zaprtih oči - katastrofa. Debela plast zelenega strjenega gnoja. Pa sva šla k zdravniku. Nič posebnega ni bilo opaziti, izgleda samo kot močnejši prehlad...
Upam, da bo tako tudi ostalo. Oziroma tako naj ne ostane, naj se kar pozdravi čimprej, samo da ne bi bilo kaj hujšega. Dobila sva kaplice za oči in to je to. Hvala Bogu.
V ponedeljek pa grejo z vrtcem v lutkovno gledališče...ne vem, če bo tokrat Nik lahko šel zraven. Bova morala pa sama pogledati Pedenjpeda...