Dvakrat smo se zvečer z vlakcem odpeljali v mesto Nin, ki je čisto blizu...
Prečudovito malo mesto, najstarejše kraljevsko mesto Hrvaške... Luštno....
Skratka, v mestece prideš čez čudovit kamniti most...
Potem greš skozi vrata obzidja...
Nin pa je znan tudi po čudoviti peščeni plaži z znanim ninskim zdravilnim blatom, s katerim sem se seveda morala napocati, da sem še dva dni smrdela po nafti... Fuj in fej...
Ko sem že bila namazana, nam je neki domačin povedal, da bi se moral mazati najmanj deset dni, blato pustiti na sebi vsaj eno uro, če bi hotel kakšne zdravilne učinke...
Torej je bil edini učinek mojega mazanja - smrad!
No, tudi na to plažico nas je odpeljal vlakec in tudi tu je bilo prav posebno doživetje. Najprej smo bili jezni, ker smo se zjutraj tako "devali", da smo prišli na vlak komaj ob 11. uri. Na plažo smo prispeli ob 11.30, nazaj pa je zadnji dopoldanski vlak peljal ob 12. 30. Torej nam je ostalo za kopanje in mazanje z blatom samo ena urca. Vendar nismo bili dolgo žalostni. Ta ena urca je bila namreč najdaljša ura v mojem življenju.
Zakaj?
Po pol ure kopanja sredi popolnoma jasnega neba so se naenkrat zbrali temni oblaki, kot v filmu, malo proč od nas je že bliskalo in grmelo... Hitro smo se posušili in oblekli... Kam pa zdaj? Vlak pride komaj ob 12.30, to je šele čez pol ure! Šit! No, mimogrede, na plažo lahko prideš samo čez morje.... Finta.... Saj vodica ni niti do kolen....
No, in tako smo stali sredi ničesar, ker pod bore se pa res nisem upala skriti, ko so prve dežne kaplje začele padati po nas. Ogrnili smo se v brisače in čakali. Groza! Ful je začelo bliskati in grmeti, strele so tolkle. Čas pa nikamor!
Nik je pa vedno, ko kaj ni bilo vredu, začel sitnariti: "Mama, domov bi šel!" In s tem je vedno mislil Maribor, seveda!
No, pa smo tudi to preživeli, vlak je prišel in srečno smo prispeli v apartma. Malo mokri sicer....
Ni komentarjev:
Objavite komentar