Vrtec - 2.dan

Zjutraj sva z Nikom odpičila v vrtec. Tja sva prispela malo po osmi uri zjutraj in prosila sem, če lahko malo ostanem. No problem!
Ravno so pripravljali zajtrk. Z Nikom sva sedla za mizo, jaz sem se pogovarjali z drugimi otroci, "občudovala" igralnico, kako je super in oh on sploh.... Nik pa v jok. Eno uro sem bila tam, pa ni nehal jokati. Srce se mi je trgalo...
Mamice najbolj poznamo svoje otroke in njihov jok. To ni bil jok histerije, izsiljevanja... to je bil jok ŽALOSTI!!!
Prinesli so zajtrk, Nik pa ni hotel jesti. Niti koščka kruha ni pojedel, nobene klobase, čeprav je drugače pravi "klobasar"!
Nobeni mamici ne privoščim tega. Jaz sem bila čisto iz sebe. Ko sem videla, da nič ne pomaga, če sem z njim, sem se odločila, da grem domov, pa bo, kar bo.
Živčna sem bila tako, da nisem mogla drugega, kot kaditi in piti kavo. Želodec me je bolel, srce se mi je trgalo...
In sem razglabljala in pametovala. Kako mora biti otroku res hudo, ko ga tako počiš v novo okolje. Sami tujci!
Ko sva se doma pogovarjala, da mora Anici povedati, če ga bo "akat", je rekel, da ne upa! Pa kaj ni to logično??? Čistemu tujcu poveš svojo najbolj intimno stvar...
Pa sem se spomnila, kako je bilo meni, ko sem prvič prišla v službo! Odrasla! Grozno!
Ob dvanajstih je šel Mitja po njega in hvala bogu ni več jokal! Vendar pa ni ves dan pojedel NIČ!
In doma mi je rekel, da on v vrtcu ne bo jedel!!! Ni pravi okus...
Najbolj grozno pa je bilo, ko sem ga gledala celo popoldne doma in ves čas videla v njem globoko žalost. Kadar je govoril, se mi je ves čas zdelo, da ima v grlu cmok...
Revček!
Dejstvo pa je, da če bo to trajalo še dolgo, bom jaz živčna razvalina! V službi se sploh ne morem zbrati, ves čas imam v mislih samo Nika!
Lubček moj, rada te imam!!!