Vsak začetek je težak

27.april, 2004. Ura: 2.00 - ponoči se zbudim, nekaj me špika. Pa kaj si ti nor, zdaj pa so to res popadki. Niti najmanjšega dvoma ni bilo, ponavljali so se na tri minute. O šit, kaj če bom kar doma rodila???Ura: 4.00 - še vedno gledam na uro in merim popadke, nikogar še nisem zbudila, vem pa, da gre zares.Ura: 5.30 - grem na WC in zagledam kri, tisti "čep" je torej spustil, to je znak, da bo treba Mitja zbudit. "Alo, stari, gremo v porodnišnico!" (mimogrede, že drugič, ker sem imela na Veliko noč lažne popadke in sem bila tri dni v bolnici, ker so babice rekle, da bom zdaj, zdaj rodila...)Ura: 6.00 - sprejeta v porodnišnicoUra: 7.00 - iskanje žile na levi roki, žila poči, AUUUUU, desna roka, uspelo...in umetni popadki. No, če sem do tedaj mislila, ah, saj ni tako hudo, kot sem pričakovala, sem od tu dalje mislila, da ne bom preživela. Živalske bolečine in skoraj štiri ure najhujših popadkov na svetu... Za znoret!Ura: 10.50 - največja sreča v življenju, v sekundi konec vsega hudega (pa saj to ne moreš verjeti, da je lahko kar naenkrat konec teh bolečin) in v naročju najlepše dete na svetu (ali ne reče vsaka mama tega, ha, ha).Ura: 12.30 - moj Nik leži v postelji zraven mene, kriči, joče, jaz sem brez moči, ne morem in seveda ne smem vstati, babice pa nobene nikjer. No, potem se le ena prideva mimo, da ji povem, da moj otrok že eno uro neprestano joče. "Aha, verjetno je lačen", reče in mu da eno brizgalko glukoze. Ja kaj pa moje mleko!!!Ura: 16.00 -prestavljena na oddelek, prepuščena sama sebi, skratka razočaranje nad mariborsko porodnišnico.Čez tri dni pa hvala bogu domov!No, in potem so se težave šele začele. Nobenega zvonca več, da bi lahko poklicala kakšno tečno sestro. Nik pa je jokal od treh popoldan, ko sva prišla domov, pa do sedmih zjutraj (neprestano), dokler nismo pogruntali, da nimam dovolj mleka, mu dali Aptamil in otrok je končno zaspal. Jaz pa tudi!
• uredi •